Njegov močan karakter je prišel do izraza že pri mladih letih. Ko so ga selili k Rodriguezovim je dejal, da lahko
razpolagajo z njegovim premoženjem, ne pa tudi z njegovo osebnostjo, tej ukazuje zgolj on.
Vendar pa je mladi Bolívar v takratnih okoliščinah moral popustiti, Rodriguez je počasi pridobil njegovo zaupanje in
ga začel izobraževati. Rodilo se je prijateljstvo, ki je trajalo vse življenje.
Še preden je dopolnil 16 let se je Bolívar odpravil na potovanje v Španijo, kjer se je dodatno izobraževal pod
mentorstvom stricev Estebana in Pedra Palaciosa in markiza Jeronima de Ustáriza, njegovega intelektualnega
mentorja.
Naučil se je francoskega jezika, izpopolnil svoje znanje zgodovine, matematike in drugih znanosti. Postal je
svetovljan, bil je vešč mečevanja in plesa, zahajal je na družabna salonska in dvorna srečanja.
Tako je spoznal Mario Tereso Rodriguez del Toro in Alaiza, mlado Španko, ki je osvojila njegovo srce. V svojih pismih
jo je imenoval "Prijazen urok moje duše”. 26. maja 1802 sta se poročila in julija istega leta se je z njo preselil v
Caracas in začel gospodariti s svojim premoženjem.
Toda njegova sreča je bila kratkotrajna, januarja 1803 je Maria Teresa zaradi vročine umrla. Konec leta se Bolívar
vrne v Evropo in se spomladi leta 1804 ustali v Parizu. Tam živi aktivno družabno življenje in ima romantično zvezo s
francosko damo, Fanny Du Villars, katere salon je obiskoval in se družil s politiki, vojskovodji, diplomati,
znanstveniki in poslovneži.
Usoda je hotela, da je ravno v mestu, ki mu je vladal Napoleon, ponovno srečal svojega mentorja Simona
Rodrigueza. Skupaj sta se podala na potovanje po Italiji in na vrhu gore Sacro je Bolívar prisegel, da ne bo miroval
dokler ne bo dosežena neodvisnosti španske Amerike. Začel je uresničevati svojo usodo osvoboditelja.
Leta 1807 se je Bolívar vrnil v Venezuelo in od takrat naprej se je srečeval s prijatelji, s katerimi je načrtoval prve
korake neodvisnosti.
Gibanje se učvrsti leta 1810 in do julija 1811 Venezuela pod vodstvom Bolivarja razglasi neodvisnost. Od tega
trenutka dalje se osnuje bistvo Bolivarja. Več kot deset let vodi osvajalske pohode iščoč svoj cilj. Večkrat je bil
izgnan, a vedno se je vrnil.
Ob vrnitvi leta 1813 so mu po bliskoviti in uspešni bitki, imenovani
Campaña Admirable, kjer je dokazal svojo vojaško genialnost,
so mu dodelili naziv osvoboditelja.
Minilo je še nekaj let do izpolnitve njegovega
cilja. Bitke Boyacá, Carabobo, Pichincha,
Junín in Ayacucho utrdijo njegov sen, da
bi videl Ameriko osvobojeno španskega
jarma.