We can do it! 1(clone) | Page 11

10

je bila za štiri srednješolske najemnike prava preizkušnja. Prvič so morali sami poskrbeti, da ne bodo lačni ali pa da ne bo zmanjkalo čistega perila. In to povrhu vsega v mestu, kjer se angleško ne govori, pa še napisi so v cirilici. Prebivalci Narve cenijo svoje korenine, pravijo, da v mestu obiskovalca na vsakem koraku spremlja zgodovina. Domačini v glavnem govorijo rusko, ker se mesto nahaja neposredno ob meji s sosednjo Rusijo. Sprehod po mestu mimo emblematičnega gradu, enega najlepših v državi, mestne hiše ali glavnega trga pritrjuje vplivu ruske arhitekture in kulture. Majhno in povezano mesto, v katerem se vsi dobro poznajo, je lepo pozdravilo tudi štiri Slovence in jih toplo sprejelo. No, vseeno pa so ostale anekdote, ki ne bodo nikoli pozabljene, ena izmed takšnih je vožnja z avtobusom. Lokalni prevoz je zelo poceni in se plačuje za vožnjo, seveda pa moraš imeti vedno pripravljen drobiž. Sprva so se vozniki potrudili, da so nam vračali denar, dokler nismo naleteli na voznika, ki nas je v pristni in jasni ruščini nadrl kako, da nikoli nimate drobiža in nas nagnal iz avtobusa. No, od tistega dne dalje smo ga vedno imeli!

Praktično usposabljanje je bilo dobrodošla izkušnja

Zdaj, ko so dijaki že nekaj časa doma, pravijo, da bi takšno izkušnjo z veseljem še enkrat ponovili. Na samostojno življenje so se hitro navadili, tudi težave s sporazumevanjem so že pozabili. ''V Estoniji smo se imeli res lepo. Delodajalci so nas toplo sprejeli, z nami delili znaje, domačini so nam skušali pomagati kar najbolje, sklenili smo nova poznanstva in skrbeli sami zase. Vseeno pa, dom je samo eden in zato nezamenljiv," še dodajajo.

Članek je nastal v času delavnic po vrnitvi dijakov z opravljenega praktičnega usposabljanja v tujini. Pripravila sta ga dijaka programa strojni tehnik, Patrik Lautar in MIha Prudič ter dijakinji programa ekonomski tehnik, Saša Barrile in Aleksandra Nunić.