kakšna škoda nam nastaja zaradi takega lastništva. Naša gospodarska kriza je toliko bolj globoka ravno zaradi izjemne bančne luknje, ki je nastala kot posledica neprevidnega, neodgovornega in pogosto tudi kriminalno organiziranega načina podeljevanja posojil, pri čemer so prednjačile predvsem banke z domačim državnim lastništvom.
Najhuje od tega je, da od nikogar ne moramo terjati odgovornosti za slabo upravljanje, saj so te odgovornosti preveč razvodenele po raznih državnih in paradržavnih nadzornih institucijah. Eni trdijo, da zgolj izvajajo sklepe vlade, vlada trdi, da so te institucije neodvisne pri upravljanju premoženja, vmes so še razne kadrovske komisije, svetovalci, lobisti, računsko sodišče, protikorupcijska komisija itd... Danes pa pred preiskovalnimi komisijami nenadoma prihajajo na plan zgodbe o tem, kdo je koga klical in posredoval pri dodeljevanju kreditov in podobno. Če ne bomo politike odstranili iz državnih podjetij se nam bo celotna zgodba nekega dne ponovila. Si to res želite?
Razlogi za privatizacijo so torej na dlani: kaotično politično dirigirano vodenje ne zagotavlja prepotrebne stabilnosti in usmerjenosti v rezultate, učinkovitost je nizka, kar se kaže na nizki donosnosti, obstajajo evidentni znaki korupcije pri sklepanju poslov, zaposlovanju, sponzorstvih itd... Natančno to so seveda hkrati razlogi zaradi katerih določeni lobiji privatizaciji nasprotujejo. Vse to v končni fazi ogroža naš skupni bodoči življenjski standard, saj so tudi od donosov in višine državnega premoženja odvisna izplačila pokojnin, obresti za najete dolgove ter nenazadnje višina bodočih davkov. Da ne govorimo o tem, da vse to čedalje bolj negativno vpliva na zaznavanje ljudi o elementarni družbeni pravičnosti, saj je več kot očitno, da ima od družbenega premoženja koristi le manjšina, ki ima dostop do »poslov, kreditov in zaposlitev«.
Poleg privatizacije je za našo prihodnost zelo pomembno, da začnemo kot družba sprejemati dejstvo, da se delovna mesta ustvarjajo predvsem v podjetniškem sektorju. Storiti moramo vse, da podjetnikom z idejami in kapitalom pomagamo ustvariti tako okolje, da bodo pri nas videli možnosti razvoja svojih idej. Samo to bo za seboj prineslo nova kvalitetna delovna mesta. Predvsem delo moramo razbremeniti napačnih finančnih odločitev v preteklosti in se sprijazniti, da država ne more posredovati in normirati vseh kotičkov našega življenja, ker nas to enostavno preveč stane. Paradoksalno je, da se je država pri nas spremenila iz garanta splošne blaginje v subjekt, ki našo bodočo blaginjo vse bolj ogroža. Od nas je torej odvisno ali si želimo ustvariti najkonkurenčnejšo in najprodornejšo evropsko državo ali pa želimo v nedogled capljati za ostalimi in jamrati, da ni denarja za vse naše socialne želje in pričakovanja oziroma »pravice« kot jih radi imenujemo.
Izjemno pomembno je, da priložnosti, ki se je odprla z začasnim premirjem na finančnih trgih Slovenija ne zamudi. Če malce karikiramo, lahko rečemo, da imamo v tem kontekstu več sreče kot pameti. Kljub temu, da se lahko ponovno poceni zadolžujemo pa ne smemo znova prestaviti sprejemanje in izvajanje najnujnejših reform. Likvidnosti in špekulativnih apetitov je na svetovnih trgih dovolj, a ta situacija ne bo trajala večno, tega se je potreba zavedati. Tisti, ki nas poznate in redno berete naše prispevke veste, da ne delimo trenutne borzne evforije in splošnega mnenja, da se stvari izboljšujejo. Menimo namreč, da gre večji del umirjanja finančne situacije v tujini pripisati zgolj ekstravagantnim ukrepom centralnih bank, katerih končne posledice še niso znane in bodo najbrž bolj negativne, kot si marsikdo danes predstavlja. Ti ukrepi namreč omogočajo nadaljevanje napačne alokacije kapitala, ki je bila sprožilec krize v letu 2008. Ta se je začela zaradi pretirane zadolženosti ponekod gospodinjstev ali podjetij, drugod držav in definitivno je ne bomo rešili s spodbujanjem dodatnega zadolževanja. Z umetnim napihovanjem špekulativnih balonov premoženja kakršnemu smo danes, po petih letih, ponovno priče na največjih svetovnih borzah smo soočenje s situacijo kvečjemu prestavili. V tem kontekstu že skoraj smešno oziroma patetično delujejo opozorila o bojda »brutalnih« varčevalnih ukrepih v nekaterih državah evropske periferije medtem pa dejanski podatki kažejo, da so čisto vse te države, vključno s Slovenijo, dejansko močno povečale svoj relativni dolg v tem obdobju. Kakšno brutalno varčevanje torej? Nekdo se očitno sploh ne zaveda pomena besede varčevanje.
Slovenija je tako na primer v krizo leta 2008 vstopila s 25% razmerjem med javnim dolgom in BDP, v naslednjo krizo pa bomo kot kaže vstopili s skoraj 80% javnim dolgom v BDP. Razen, za tiste, ki verjamejo, da kriz ne bo več, takim pa želimo predvsem veliko sreče, ker je bodo še potrebovali. Dodatni dolg medtem porabljamo zgolj za sprotne stroške in ne storimo (oz. bolje rečeno vlade ne storijo) ničesar, da bi dolgoročno uravnotežili javne finance. Velike probleme imamo predvsem z odhodki proračuna, saj prav nihče noče resno poseči vanje. Zgolj s povečevanjem davčnega bremena pa se lahko blaginji kar apriori odpovemo. Če nas naslednja kriza ujame podobno nepripravljene kot prejšnja, nam grški scenarij takrat ne uide.
Dejstvo je, da je država v taki obliki, kot jo imamo danes za nas postala predraga in si je ne moremo več privoščiti, saj s čedalje višjim javnim dolgom in hkratnim oviranjem zasebne pobude ogroža našo prihodnost. In ko si nečesa ne moreš več privoščiti, preprosto racionaliziraš oziroma reformiraš. Iščeš pač novo pot naprej ne pa konstantno reinvencijo enih in istih nedelujočih vzorcev. Preživetje ljudi mora biti odvisno od njihovega dela in znanja ne pa od miloščine, ki jo deli država. S tem enostavno razumljivim matematičnim dejstvom se bo morala tudi država in njene institucije pač sprijazniti. Obstajajo namreč zaradi nas državljanov in ne obratno.
7