4
Izjemno pomembno je, da priložnosti, ki se je odprla z začasnim premirjem na finančnih trgih Slovenija ne zamudi. Če malce karikiramo, lahko rečemo, da imamo v tem kontekstu več sreče kot pameti.
6
Ljubljanska borza v letošnjem letu uživa sloves ene najdonosnejših. Vlagatelji so zadovoljni, saj rast zaostaja za tujimi borzami vsaj tri leta. Pa je ta rast tudi upravičena? Upravičena ali ne sploh ni pravo vprašanje. Borzni tečaji se pač odzivajo na dražljaje iz okolja in ti so tisti, ki določajo smer premikov. Na domači borzi se je konec leta 2013 pokrilo več faktorjev, ki so vplivali na sprostitev nakupne energije vlagateljev, ta pa je povzročila rast tečajev delnic. Faktorji, ki so okrepili nakupno stran so predvsem izjemno nizki donosi bančnih depozitov, zaostajanje za rastjo borz v tujini in torej relativna podcenjenost (pri čemer moramo opozoriti, da so tam tečaji že relativno visoki) ter okrepljene prevzemne špekulacije. Da so bila ugibanja o prevzemih med najpomembnejšimi vzroki rasti je bilo lepo videti tudi v dneh, ko je predsednica vlade izgubila primat v svoji stranki, kar je vlagatelje navdalo s strahom pred morebitno upočasitvijo prevzemne dejavnosti, čemur je sledila mini razprodaja delnic. Ko tečaji delnic nimajo več močne opore v dobičkih in dividendah, postanejo pač precej bolj volatilni. Nadaljevanje trenda na Ljubljanski borzi je torej čedalje bolj odvisno od realizacije privatizacijskih obljub.
Poglejmo si malce bolj podrobno zakaj je privatizacija v tem trenutku najpomembnejša tema, pa ne samo za vlagatelje, temveč kar za prihodnost celotne naše države. Velik del podjetij, ki kotirajo na Ljubljanski borzi ima prevladujoče državno lastništvo. Največji, ponekod celo večinski lastnik je torej država. Žal finančni podatki kažejo, da je donos tega premoženja izjemno nizek. Državna podjetja so torej z redkimi izjemami nizko donosna, kar pa povzroča škodo državi, ki mora zaradi nizke donosnosti svojega premoženja najemati več posojil za financiranje tekoče porabe (da je tudi ta previsoka je seveda drug, prav tako pereč problem).
Optimalni lastnik se vedno trudi za doseganje maksimalnega možnega donosa. Če je ta v določenih panogah prenizek ali celo negativen, konkurenca in tehnološki napredek poskrbita, da se zadeve na dolgi rok očistijo tistim, ki obstanejo pa se donos izboljša. Velja seveda tudi obratno, v panogah, kjer se ustvarjajo ekstra dobički, konkurenca poskrbi za vstop novih tekmecev tako, da se sčasoma donosi normalizirajo. Problem države je v tem, da se ne obnaša kot optimalni lastnik. Namesto, da bi od svojih podjetij zahtevala ustrezne donose in nato s tem denarjem reševala širše družbene potrebe dovoli, da se različni interesi srečujejo kar neposredno v teh podjetjih sama pa izgublja nadzor nad dogajanjem.
Državna podjetja so posledično obremenjena z nepotrebnimi poslovnimi procesi, slabo nadzorovana, vodena s strani internih in eksternih struj, ki jim dobiček podjetja ni prvi cilj ter izkoriščana za razne strankarske, prijateljske in sorodstvene finančne potrebe. ržavi in posledično vsem nam torej pripada manj kot bi nam moralo, naše skupno premoženje pa je ogroženo. Poglejte si samo, kaj so storili s premoženjem državnih bank pa vam bo hitro jasno,
Ali tokrat s privatizacijo mislimo resno?
Gostujoči komentar:
Peter Mizerit, Primorski finančni center Interfin, finančna družba, d.o.o. Koper