10
Omenjeni dejavniki govorijo v prid tistemu enemu odstotku elit v svetu ki jih podpira neoliberalna politika. Ta je privedla do tega, deloma podprta znotraj države in prejšnjih desnih vlad, deloma pa tudi iz Bruslja. Čeprav zadnjega ne gre kriviti za zadnja leta recesije.
Mi si prizadevamo obrniti ta trend, ki ni v interesu ljudi in boljšega življenja, ampak brezsramnega kapitala in tajkunizacije. Z njo imamo slabe izkušnje iz let 2004 – 2008, posledice tega pa čutimo ljudje, gospodarstvo ter cela država in stanje duha v njej še danes. Prav z ohranjanjem lastništva v strateških podjetjih država ohranja svojo suverenost in neodvisnost. V teh časih prodaja državnega premoženja pomeni razprodajo, saj kupnina od prodaje največkrat znaša le nekajletni dobiček teh podjetij. Poleg tega je glavni cilj tujega kapitala le dobiček, poglejte primer Heliosa, ki ga novi tuji lastniki krčijo. Posledica pa je upad števila delovnih mest. Tuji lastniki pogosto kupujejo slovenska podjetja z namenom uničenja svoje konkurence. Posledično se ta podjetja ne razvijajo in ne zaposlujejo.
Vprašanje privatizacije je kontroverzna tema vse od osamosvojitve. V odhajajoči vladi ste pristali na seznam podjetij za odprodajo. Kakšno je vaše stališče, jasno, konkretno in enoznačno ...
Poglejte, tudi sam sem zasledil različne, včasih selektivne povzetke. A dolžnost in praksa SD je, da v državi zagotavljamo stabilnost. Mi nismo rušitelji. V Sloveniji imamo koalicijske vlade in s tem potrebne kompromise, ki ne morejo biti vedno najboljši.
Zelo jasen bom. Mi smo za boljše upravljanje in razumno privatizacijo, ki bo temeljila na strateškem premisleku o razvojnih prioritetah države in širših učinkih na gospodarsko okolje. Glede privatizacije se držimo enega pravila. To je število delovnih mest, ki mora ostati enako ali večje. Privatizacija pa je možna le, če imamo jamstvo, da zaradi nje noben slovenski delavec ne bo izgubil dela. Če se izrazim preprosto: kmet le enkrat proda svojo zemljo. Potem je hlapec. Zato prvič, potrebujemo strategijo upravljanja državnih naložb z razvrstitvijo naložb in lastniškimi ciljev. To mora biti naš temelj, ki bo opredelil, katero premoženje je strateško, kje moramo ohraniti nadzorni delež, kaj je ključna infrastruktura, kaj je vitalno ohraniti za nadaljnji razvoj in varnost. Drugič, izboljšanje korporativnega upravljanja v državnih podjetjih za povečanje donosnosti je nujno. Če so pretekle vlade dopuščale tajkunske prevzeme, to ne pomeni, da država ne zna biti dober gospodar.
Poglejte Krko na eni strani, na drugi pa imate Helios, ki mora služiti kot alarm, kako ne gre postopati in kaže, da tuji lastnik še zdaleč ne pomeni dobrega lastnika. Strateški partner ni tisti, ki nima lastnih sredstev za nakup podjetja, ni tisti, ki obveznosti preloži na podjetje, ga izčrpava in krči delovna mesta, dobavljavce in verigo preskrbe. Mercator je boleča lekcija, kaj se nam ne sme več nikoli zgoditi, čeprav je bila zgodba odločena že leta 2005 zaradi parcialnih interesov in napačnih vzgibov posameznih akterjev. Mercator je pomemben ekosistem, ki vzdržuje več deset tisoč delovnih mest, 30.000 slovenskih dobaviteljev, samooskrbo ter proizvodnjo kakovostne in varne hrane. Ker je s prodajo to ogroženo, sem ji vseskozi nasprotoval. Tretjič, ključen pomen preglednosti privatizacijskih postopkov in financiranja odprodaje se prav tako zrcali v primeru Mercator. Dogaja se, da skladi tveganega kapitala, ki so npr. v Nemčiji na črni listi, ker so za seboj puščali le opustošenje, zdaj prihajajo k nam, tudi s prodajo Mercatorja. Četrtič, zaostritev pogojev za nadzorne in poslovodske funkcije z zakonskimi pravili ter popolna depolitizacija izbirnih postopkov je za nas nujno merilo, na ravni države in vključno z SDH.
Govorili ste tudi o odpravi kreditnega krča. Kako, kdaj? Davkoplačevalci smo dokapitalizirali banke v večinski državni in tudi zasebni lasti, zdaj pa so te obsedele na zlatih jajcih. To ne prispeva k prepotrebni gospodarski rasti in spodbujanju investicij ...
Res je, slovenski državljani smo reševali slovenske banke, zato je edino prav, da te dejansko delujejo v interesu in v podporo slovenskih državljanov, podjetij, industrije in obrtništva. To bo okrepilo in povrnilo tudi zaupanje vanje, ki ga potrebujejo. Nadalje bo to prispevalo k večji kreditni dejavnosti in spodbudi gospodarske dejavnosti v državi. Še vedno ni opaznega učinka na zniževanje posojilnih obrestnih mer, ki bi ga lahko pričakovali zaradi ukrepov ECB in razdolževanja podjetij. Slabše je na področju kreditiranja gospodarstva, ki se še vedno zmanjšuje, a počasneje kot prej.
Naši ukrepi bodo usmerjeni v obrat teh trendov, zato v SD načrtujemo sprostitev kreditnega krča s pomočjo garancijskih shem za podjetja in zagon investicijskega cikla. Naj ponazorim z le enim primerom. V Sloveniji letos beležimo eno največjih rasti v EU v sektorju gradbeništva. To je sicer tudi posledica dejstva, da se je ta s propadom gradbenih podjetij v krizi krčil. A poskrbeti moramo za njegovo rast in s tem tudi ohranitev bogatega znanja, ki ga imamo v tem sektorju in izkoristiti ta potencial v prispevanju k novim delovnim mestom in gospodarski rasti. Imamo tisoče stavb, katerih pročelja potrebujejo obnovo. Ne smemo dovoliti, da gradbena dela in obnovo opravljajo tuja podjetja, ker naših konkurenčnih ni več, ali pa pridejo le do manjših in poceni podizvajalskih del. S pomočjo subvencij, jamstvenih shem in tudi z učinkovitejšim črpanjem evropskih sredstev nameravamo spodbuditi kreditiranje slovenskih investitorjev. To bo imelo multiplikativne učinke, saj bodo potrebe spodbudile zaposlovanje, nova podjetja in s tem dodatna delovna mesta ter zmanjševanje brezposelnosti. S subvencijami bomo prispevali tudi k zeleni, trajnostno naravnani ekonomiji, ki ji moramo posvetiti več pozornosti. Za zagon kreditiranja in prestrukturiranje gospodarstva bomo povečali obseg kreditnega in lastniškega financiranja investicij malih in srednjih podjetij z instrumenti EBRD, EIB, EIF in EU. Zavzemamo se za večjo transparentnost slabe banke in pristop k prestrukturiranju slabih naložb.
Pripravljene imamo tudi ukrepe za spodbujanje izvoza in prenovo insolvenčne zakonodaje z realizacijo hitrega stečaja. Za to že imamo operativni načrt, ki ga nameravamo začeti udejanjati takoj po volitvah. Zato pa potrebujemo zadostno podporo volivcev.
Ocena primanjkljaja države je bila v prvem četrtletju letos 465 milijonov evrov, kar je 5,5 odstotka BDP, bruto dolg države pa na 27,9 milijarde evrov ali 78,7 odstotka BDP. Se vam ne zdi, da to vpliva na suverenost naše države?
Novo zadolževanje letos za zdaj ni predvideno. Možno pa je, da se bodo nekateri stari dolgovi odplačali. Stroški obresti iz naslova posojil namreč rastejo in omejujejo manevrski prostor za investicije. V prvem četrtletju letos je bil primanjkljaj države - brez upoštevanja stroškov finančne krize, torej brez dokapitalizacij bank – nižji kot v istem obdobju lani, ko je znašal 6,6 odstotka BDP ali 534 milijonov. So pa prej omenjena sredstva in instrumenti ena od alternativ zadolževanju, ki ga prav Socialnim demokratom radi očitajo v povezavi s krčenjem suverenosti. Treba je povedati, da je prav pritisk k varčevanju za vsako ceno, nepretehtani odprodaji državnega premoženja in klicanju tuje uprave oz. trojke in diktat plenilskih bonitetnih agencij tisto, kar krči suverenost, ki smo si jo enotno priborili. Omenjeni dejavniki govorijo v prid tistemu enemu odstotku elit v svetu ki jih podpira neoliberalna politika. Ta je privedla do tega, deloma podprta znotraj države in prejšnjih desnih vlad, deloma pa tudi iz Bruslja. Čeprav zadnjega ne gre kriviti za zadnja leta recesije.
Približno petina sklada je izpostavljena državnim obveznicam z visoko boniteto. Večina analitikov se strinja, da je še en sekularni bikov trend (trend pozitivne rasti, ki traja dalj časa) nemogoč, razen v scenariju, ko pride do hude depresije. Kakšen je vaš pogled na obveznice in kaj od njih pričakujete?
Z izjavo iz prvega stavka se ne strinjamo. Skoraj vsa sredstva, investirana v obveznicah, so investirana v zelo kratkoročne državne obveznice držav, kot so Nemčija, Nizozemska ali Francija. S pomočjo visoko likvidnih finančnih instrumentov nato zgradimo naš portfelj. Kot sem že omenil v prejšnjem odgovoru, obveznice bodo v strategiji Risk Parity vedno imele svojo vlogo. Tako iz vidika diverzifikacije, kot tudi iz vidika razmerja tveganje/donos - razlika v donosu med kratkoročnimi in dolgoročnimi obrestmi -, kjer je ta uporabljen za generiranje donosa za naše vlagatelje.
Strategija Risk Parity je v letu 2013 imela težko poletje. V drugem četrtletju, prvič po več desetletjih, je strategija prinesla ničelno oz. negativno donosnost. Strategija je sicer do danes nadoknadila izgubo, ampak kaj se je zgodilo junija? Ali obstaja verjetnost, da se bo dogodek ponovil?
Lanski junij je bil res zelo zahteven mesec: vsi 4 naložbeni razredi - ki sicer imajo zelo nizko stopnjo korelacije - so postali visoko korelirani in se istočasno usmerili navzdol. Tak dogodek je zelo redek. Visoka stopnja korelacije med obveznicami in delnicami ter močan padec samo v roku enega meseca se je od leta 1928 do danes zgodil 9-krat, vključno z dogodkom junija, prejšnjega leta. Do stanja, ko delnice in obveznice istočasno močno rastejo, je v istem času prišlo 11-krat. Tovrstni dogodki so kratkotrajni in jim skoraj vsakič sledi obdobje močne rasti, saj postanejo (iz vidika tveganja) ti naložbeni razredi bolj privlačni za vlagatelje.
Kateremu tipu vlagateljev bi priporočili sklade AC Risk Parity?
Čeprav so skladi AC Risk Parity zaradi svoje oblike zelo likvidni, so najbolj primerni za vlagatelje z vsaj srednjeročnimi cilji. Skladi generirajo pozitivne donosnosti v veliko okoljih, istočasno pa so nizko korelirani z delnicami in obveznicami. Povedano z drugimi besedami, alokacija sredstev v sklade AC Risk Parity lahko prinese stabilnost skoraj vsakemu investicijskemu portfelju. Zaradi rezultatov v preteklosti (od leta 2008 v obliki UCITS skladov in od leta 2004 v drugih oblikah), skladi generirajo veliko zanimanja s strani premožnih zasebnih vlagateljev in tudi s strani institucionalnih vlagateljev tako v Evropi, kot tudi v Aziji.