ali pa celo leta, preden bodo najdene predmete uspeli prodati po dobri ceni. Tedaj so se
začeli spraševati, ali je bilo sploh vredno prestajati ves ta napor in težave.
Ko so se naslednjega jutra zbudili, so opazili, da se je eden od ukradenih oslov vrnil in
stal mirno poleg vseh ostalih.
Vendar o možu, ki ga je ukradel, ni bilo niti sledu. Odpravili so se na pot. Čez eno uro
so se vzpenjali po strmem klancu, ko so kar naenkrat zaslišali nekakšen glas. S pripravljenim orožjem so sledili sledem in dva metra stran od poti zagledali moškega ležati na tleh z
obrazom obrnjenim navzdol in brez leve noge. Bil je eden izmed mož, ki so nekaj dni prej
pobegnili. Spreletel jih je srh. Kako je umrl? Izgledalo je, kot bi ga napadla nekakšna žival,
morda velika mačka. Ustavili so se in pokopali njegove posmrtne ostanke. Sedaj so vedeli,
zakaj se je ukradeni osel vrnil.
Thomas se je začel spraševati, zakaj njihova dogodivščina, sedaj ko se približuje koncu,
postaja žalostna. Svoje potno čelo je obrisal ob rokav. Ali je zbolel? Ali se morda zaradi smrti enega izmed članov skupine počuti tako slabo? Skupina je nadaljevala svojo pot skozi
džunglo. Juan in Jorge sta bila zaskrbljena zaradi nepričakovane smrti kolega. Spraševala
sta se zakaj ga je ostalih pet mož zapustilo ob poti? Zakaj ga niso pokopali? Poleg ni bilo
videti niti mačete in tudi kri je bilo videti le ob rani na nogi. Vse je kazalo na to, da ni bilo
nobenega boja. Vedeli so, da te džungla lahko ubije na več načinov, nekateri so hitrejši, drugi počasnejši. Thomas se je začel spominjati časov, ki jih je preživel v džungli na pacifiških
otokih. Smrt tega moža mu je zbudila spomine na grozljivo vojno. Sedaj se je zdelo, kot da
se bojujejo z džunglo. »Ostani zbran«, se je opominjal Thomas. Še naprej so se pomikali
proti izhodu džungle, le še nekaj dni in bodo na varnem. Spomnil se je na svoj majhen
dom. Ko ga bo naslednjič videl, bo izgledal kot grad. Guillermo jih je upočasnjeval, videti
je bil, kot da ga kuha. Zagotavljal je, da je v redu. Thomas mu je potipal čelo in ugotovil, da
je njegova temperatura že zelo povišana. »Pij več vode«, mu je dejal, »in vzemi nekaj teh aspirinov«. Pri naslednje potoku so se utaborili. Kljub temu, da je bilo še nekaj ur pred nočjo,
so potrebovali počitek. Osli so bili videti v redu, še celo bolje kot možje, kljub temu da so
vso pot tovorili težko prtljago.
Novo jutro jim je prineslo zlovešče darilo. Vrnili so se še trije ukradeni osli. V može se je
naselil še večji strah. Le kaj se je dogajajo na poti pred njimi? Thomas je slišal može govoriti
o nevidnih demonih. Po dveh urah hoje po poti, kjer je bil na eni strani strm klanec, na drugi pa globok prepad so sredi poti zagledali razlog, zakaj so se osli vrnili. Na tleh so ležala še
tri trupla, razmetana v razdalji dvajsetih metrov drug od drugega. Njihove mačete so ležale
v dosegu njihovih rok, vendar ni bilo nobenih sledi krvi, ne na rokah, kot tudi ne na telesih.
Thomas si je skoraj želel, da bi imeli rane. Nekoga z zobmi in kremplji bi namreč lahko ubil.
Pokopali so trupla. Spraševali so se, kaj slabega se tukaj dogaja? Nekaj ur kasneje so našli še
zadnjega ukradenega osla, ki se je pasel ob poti. Čez nekaj minut pa so odkrili še eno truplo.
STRAN 14