pojedla kakšna zver ali da bi se s čim zastrupili.
Thomas jim je ponudil še več denarja, da jih zadrži, saj je ogromen strah prežal nad njimi kot
oblak komarjev. Čeprav je minilo že veliko časa, se je Guillermo še vedno spominjal tragičnih dogodkov in bolečine iz prejšnje odprave. Skupino je vodil od enega klanca do naslednjega. Spremljala jih je sreča ali pa morda dobronamerno majevsko božanstvo, ki jih je vodilo po pravi poti. Po
dvajsetih napornih dneh potovanja so se okoli poldneva znašli na vznožju starodavne piramide, ki
je svoj vrh skrivala pod krošnjami dreves. Guillermo jih je opozoril na propadel predor na vhodu
piramide, ki se je porušil pri prejšnji odpravi. Tiho so zmolili, na obrazih pa se jim je pričaral nasmeh, saj je bila grobnica nedotaknjena vse od Guillermovove zadnje odprave. Našli so celo staro
taborišče, kjer so preživeli preostanek dneva ob pospravljanju okolice in pripravljanju potrebnega
orodja in opreme. Pripravili so si težko pričakovan in zaslužen močan obrok ter zaspali. Naslednji
dan se je začelo pravo delo.
Zgodaj naslednjega jutra je ena skupina mož začela odkopavati zasuti rov, druga skupina pa
je medtem začela sekati drevesa in oblikovati deske za okrepitev strehe nad predorom. Želeli so
podkrepiti mehko zemljo, da se tragedija ne bi ponovila. Čez nekaj ur so odkrili okostja. Nekaj
delavcev ni hotelo iti globlje v predor, bali so se božje jeze, ki bi jih lahko doletela. Trije izmed
mož pa so v izmenah kopali dalje ter prepričevali ostale, da je varno, da se nimajo česa bati. Ko so
izkopali še ostanke osmega umrlega moža prejšnje odprave, je Thomas vedel, da so zelo blizu. Dan
se je bližal večeru, zato so se dogovorili, da bodo s kopanjem nadaljevali naslednji dan in odprli
kraljevo dvorano.
Ko so zvečer ob dobri večerji sedeli ob tabornem ognju, je eden izmed starejših mož pripovedoval zgodbo o vražjih demonih, ki naj bi se osvobodili, če bodo nadaljevali s tem, kar počnejo.
Juan in Jorge sta zanikala njegovo zgodbo, saj naj bi bila le plod vraževerja. Vendar obrazi nekaterih mož so bili zelo zaskrbljeni. Odšli so spat, naslednje jutro pa je Thomas opazil, da je pet izmed
mož izginilo. Ukradli so nekaj oslov ter hrane in odšli. Vraževerje jih je preveč prestrašilo.
Po zajtrku so nadaljevali z delom. Do poldneva so že končali z zavarovanjem predora pred
ponovnim rušenjem. Vsi so razmišljali o tem kaj bodo odkrili. Trije izmed njih so zlezli v kraljevo
počivališče. Bilo je približno štiri metre dolgo, štiri metre široko in dva metra visoko. Ozračje je
bilo zatohlo, vendar je Thomas imel s seboj dolgo gumijasto cev, pritrjeno na nekakšen meh, ki je
od zunaj prinašala svež zrak. Prav tam, na pol metra visoki postelji, je ležalo okostje kralja. Zlata
maska je prekrivala njegovo lobanjo, nekaj dišečih kosov ročno tkane tkanine pa je prekrivalo
okostje. Smaragdni kamni, ki jih je nekoč ponosno nosil, so bili nanizani na zlati verižici. Na nekoliko nižjih posteljah sta ležali še dve okostji. Glede na njuno velikost bi lahko pripadali ženski
in otroku, Juan je predvideval, da je kraljičino in od enega njunih otrok. Thomas je nato s svojo
svetilko osvetlil skrajno steno, kjer je opazil preostanek zlate majevske knjige. Vedel je, da bo vsak
muzej navdušen s pridobitvijo te edinstvene starodavne relikvije. Spraševal se je, kakšno sporočilo
vsebuje. Toliko majevske kulture je bilo izgubljene, ko so Španci stopili zlate majevske predmete in
jih poslali v Španijo. Thomas se je počasi premikal po prostoru in vzel nekaj fotografij, Jorge pa je
začel šteti liste v zlati knjigi. Naštel jih je 259. Torej, skupno število strani, s tisto v Oaxaci, je 260,
STRAN 11