ki jih je prestrašila nevihta. Guillermo je brez pomislekov pomagal svojemu poškodovanemu prijatelju, čeprav ga je le ta rotil, naj ga pusti tam. Na svojih ramenih ga je odnesel nazaj v civilizacijo.
Vendar pa je prej kot v tednu dni umrl zaradi zastrupitve njegovih ran. Guillermo ga je pokopal
globoko v mehko zemljo.
Daleč v džungli sta se dva majevska duhova pogovarjala in bila osupla nad Guillermovo močjo.
Eden izmed njiju je vprašal drugega: »Ali bi ga še enkrat morali poizkusiti ubiti?« »Ne!« Je hitro
odvrnil drugi. »Nekaj mi pravi, da se bo ta mož nekega dne zagotovo vrnil nazaj po zaklad, mi pa
ga bomo pričakali. Vse ob svojem času.«
Dva tedna kasneje je izven džungle naletel na majhen ranč. Družina, ki je tam živela, ga je
povabila, naj ostane pri njih in mu pomagala okrevati. Ko se je počutil dovolj zdravega, je družini
poplačal s preostankom svojega denarja in se vrnil v Oaxaca.
Iz strahu za svojo svobodo ter varnost sebe in njegove družine, Guillermo o dogodku ni obvestil oblasti. Prav tako je tudi svoji družini povedal le majhen delček zgodbe iz džungle. Edini
dokaz na to nesrečno dogodivščino je bil majhen kipec Marije Guadalupe, ki ga je skritega hranil
v družinski sobi. Kipec je stal na opeki, pod opeko pa je bil starinski predmet, zavit v raztrgane ostanke oblačila. Ob redkih priložnostih je odvil ta predmet, ki je na svetlobi je zasijal z edinstvenim
leskom čistega zlata.
Ena izmed teh redkih priložnosti je bil večer pred odhodom Juan Vegove iz Mehike v obljubljeno deželo Ameriko. Guillermo je želel pokazati svojemu najljubšemu nečaku, Juanu, da je
lahko tudi Mehika dežela svetle prihodnosti za tiste, ki so pripravljeni trdo delati. Juan Vega je
občudoval ta starinski predmet z nenavadnimi simboli na eni strani in šifriranimi številkami na
drugi. Majevskega jezika ni poznal, zato se je spraševal, kakšno sporočilo ta predmet vsebuje. Bi
lahko bila zgodba ali je nekakšna koda? Morda lokacija še večjega zaklada? Med občudovanjem
tega ročno izdelanega in vgraviranega zlatega lista, ki je meril približno štirideset centimetrov na
trideset centimetrov, debel pa je bil kot deset listov papirja, mu je Guillermo pripovedoval grozljivo zgodbo, ki se je zgodila pred dvajsetimi leti.
Naslednji dan pred odhodom, je Juan svojemu stricu obljubil, da se bo nekega dne vrnil v Mehiko ter ustanovil svojo odpravo, ki bo odšla v izgubljeno majevsko mesto iskat preostanek skrivnostne knjige. Sedaj, leta kasneje, je končno napočil ta dan.
Ko se je Juan Jorge s svojim novim partnerjem, Thomasom Abramsom, vrnil v Oaxaco, sta
obiskala Guillerma. Za jedilno mizo jima je še enkrat pripovedoval zgodbo iz prvega iskanja majevskega zaklada. Ponovno srečanje je bilo veselo. Guillermo se je kljub svoji starosti odločil, da se
pridruži ponovnemu iskanju zaklada. Trajalo je nekaj časa, da so našli skupino usposobljenih mož
in jih opremili z orodjem, vrvmi, hrano, medicinskimi pripomočki ter ostalimi stvarmi, ki naj bi
jih potrebovali in bi lahko izboljšale njihove možnosti za uspeh. Čez nekaj dni se je nova odprava
podala na pot. Potovali so skozi mesta do kmetijskih površin, od travnikov do gora, srečujoč vse
manj in manj ljudi. Prišli so do zaraščene džungle, kjer so srečali razgibano pokrajino različnih
barv in kontrastov, ter se spoprijeli z njenimi vročimi in vlažnimi dnevi in na videz še bolj vročimi
in vlažnimi nočmi. Več delavcev se je želelo vrniti, saj jih je bilo strah, da bi jih sredi temne noči
STRAN 10