Toni Prijon ( desno ) in Jože Srebrnič v delavnici brodarskega društva Solkan okoli 1950 . Arhiv Albina Špacala .
Sprevidel je , da doma nima prihodnosti in se odločil za prebeg v Italijo ter naprej v Rosenheim na Bavarsko . Pridobil je nemško državljanstvo in se leta 1957 zaposlil v znani tovarni kajakov Klepper . Njihovi zložljivi kajaki z lesenim ogrodjem in prevlečeni s platnom ( Faltboot ) so bili tedaj sinonim za kakovost . Veliko prostega časa je namenil treningu kajakaškega spusta in leta 1958 osvojil naslov nemškega prvaka . Naslednje leto je bilo prvo svetovno prvenstvo v spustu na divjih vodah na reki Vézères . Prijon je predlagal , da se ga udeležita tudi Pavel Bone in Bogdan Svet . Jugoslovanska kajakaška zveza ju ni podprla , zato sta se ga udeležila na lastne stroške . Naslov svetovnega prvaka je za Nemčijo osvojil Prijon , Bone je bil drugi , tretjeuvrščeni Švicar pa je tekmoval s čolnom , ki ga je izdelal Bone . Prijon je že prej zapustil tovarno in odšel na svoje , tako da je po osvojitvi naslova nadaljeval z izdelavo vesel in kasneje tudi čolnov . Leta 2007 je bil sprejet v International Whitewater Hall of Fame ( Maryland , ZDA ) zaradi izjemnih dosežkov na področju oblikovanja in izdelave kajakov . V devetdesetih letih 20 . stoletja se je postopoma umikal iz podjetja in ga prepuščal sinovoma . Upokojil se je leta 2011 .
Domotožje ga je vleklo v Soško dolino , kjer je obnovil hišo v Logu pod Mangartom . V Klavžah je postavil tovarno za izdelavo vesel , v Čezsoči pa kajakaški center in trgovino . Prispeval je k razvoju turizma v Posočju , ki ga je promoviral v svetu , in na različne načine podpiral mlade športnike in društva . Občina Bovec mu je julija 2016 podelila naslov častnega občana . Umrl je 30 . decembra 2016 v Rosenheimu , kjer je tudi pokopan . Kajakaškemu svetu je zapustil neprecenljivo dediščino .
31