DELOVANJE V GRZS
Kako torej izboljšati financiranje? Gotovo ne z ja-
mranjem in pritoževanjem. Najprej moramo poenotiti
stališča. Večina relevantnih reševalnih organizacij
reševanje zaračuna ponesrečencem, a ti so večino-
ma zavarovani in stroške pokrije zavarovalnica. Člani
PZS smo zavarovani za reševanje v tujih gorah! Za-
kaj ne bi uvedli takšnega sistema, ki bi hkrati pome-
nil dotok novega denarja v znatni količini? Smo se
sposobni pogovarjati o tem? Med seboj in z državo?
V nasprotnem primeru moramo od države zahtevati
znatno večja sredstva. Več nesreč, več reševalcev,
več stroškov, več denarja.
Profesionalizacija. Uradno se v GRZS ves čas zago-
varja prostovoljstvo. Neuradno se ves čas pogovarja-
mo o profesionalizaciji. Zato smo izumili oksimoron, da
smo prostovoljci, ki delujejo profesionalno. Recite to
večkrat na glas. Zveni vsaj nekoliko trapasto. Še bolj
trapasto je, da so nekateri prostovoljci plačani, drugi
pač ne. Zdravniki, gorski reševalci-letalci so za helikop-
terska dežurstva plačani, »navadni« reševalci ne. Ni
to čudno? Pravzaprav bizarno? Zakaj helikopterskega
reševanja ne bi profesionalizirali? Ali vsaj pošteno pla-
čali tudi dežurstvo reševalcev-letalcev? Zaradi vrtičk-
ov? Nevoščljivosti? Drugih razlogov ne najdem. Drža-
va bi denar našla, a ga sedaj niti ne išče, ker mi nismo
sposobni odkritega pogovora sami s sabo.
Helikoptersko reševanje. Helikoptersko reševanje
poteka z vojaškimi in policijskimi helikopterji, ki so na-
menjeni za naloge vojske in policije. Te naloge niso
gorsko reševanje. Imamo helikoptersko reševanje
brez reševalnih helikopterjev. Skromno prosim, ponav-
ljajte si to na glas, dokler ne doumete nesmiselnosti.
Zakaj od države ne zahtevamo vzpostavitve primer-
nih pogojev za helikoptersko reševanje? Ker nekate-
rim ustreza trenutno stanje? Je to res pomembnejše
od dobrega reševanja? Važnejše od hitrosti posredo-
vanja in od primerne obravnave ponesrečenca? Ker
država tega ne da? Res? Smo jo to enotno, resno in
odločno vprašali? Dvomim! Dvomim, ker se o tem niti
sami nočemo pogovarjati.
Zakon. Gasilci imajo zakon, ki jim zagotavlja marsi-
kaj, o čemer mi sanjamo in fantaziramo ob pivu po
sestanku. Ob pivu. Po sestanku. Namesto na sestan-
ku in sestankih, torej tam, kjer bi to že zdavnaj morali
narediti. Zakaj ne zahtevamo svojega zakona? Ker
ne vemo, kaj bi v njem pisalo. Ker se o tem ne govori,
ne sprašuje zares. Mi bi imeli zakon tako, da o njem
ne bi govorili in bi kar padel z neba. Tudi to si lahko
nekajkrat ponovite, vsaj v mislih, če ne na glas.
Za stanje, ki ga imamo nikogar ne krivim. Zlasti ne
osebno. Kar imamo, je izid desetletij in vsega, kar so
ta prinesla. V naši hiši se je nabral prah in pajki so
spletli mnogo pajčevin. Zrak je postal zatohel. Opaziti
moramo prah, uzreti pajčevine in začutiti vonj potu v
zraku. Odpreti moramo okna, pobrisati prah in ome-
sti pajčevine. Nato moramo začeti s prenovo hiše.
Jaz vam gledam v oči in na glas začenjam razpravo.
Lahko upam, da bi tudi vi o tem govorili na glas? Če
bomo zgolj tiho čakali za plotom svojega vrtička, nas
ne čaka le še več nesreč v gorah, temveč kakšna tudi
v naši hiši. Poglejmo si v oči, začnimo se pogovarjati
o bistvenih in pomembnih rečeh, potem prst usmeri-
mo v pravo smer.
Igra senc, sonček nas bo malo
ogrel (foto: Primož Štamcar)
GORSKI reševalec 29