DELOVANJE V GRZS
Nesreče v gorah:
narobe usmerjeni prst
Klemen Belhar
Trend povečevanja števila nesreč v gorah traja že
nekaj desetletij, zadnja leta se je še okrepil. Razlogov
je več, glavni med njimi je bistveno povečanje obi-
skovalcev gora. Trend sovpada z močnim trendom
v turizmu. Turisti se z morja selijo v gore. V določeni
meri gre za modo, deloma gre za iskanje hladnejših
temperatur, ki globalno naraščajo. Oboje nam govori,
da bo trend naraščal in da bo v gorah še več ljudi. Da
gre za zelo realno in otipljivo dogajanje nam pove-
do omejitve pri obiskovanju Mont Blanca, ki se bodo
zelo verjetno razširile tudi na druge preveč popularne
vrhove, morda tudi na Triglav.
Več ljudi v gorah že statistično pomeni več možnosti,
da gre kaj narobe. Če bi naredili množično raziska-
vo novih obiskovalcev gora, bi verjetno ugotovili to,
kar domačini in gorski reševalci opažamo z lastnimi
očmi, da so ti obiskovalci dokaj nevešči. To še pove-
ča možnost, da se zgodijo nesreče. Torej, smemo za
nesreče kriviti ljudi, ki se jim pripetijo nesreče? Do
neke mere gotovo, a če smo pošteni, lahko prizna-
mo, da je veliko nesreč, morda pretežni del, posle-
dica smole, nesreče. Zlasti v takem primeru je težko
govoriti o krivdi ali odgovornosti. A reševalci moramo
v vsakem primeru reševati.
Trenutno stanje razprave je na ravni kazanja s prstom
in prst je vedno znova usmerjen v ponesrečence.
Slabo se odločajo, so nevešči, neizkušeni, ne znajo
se orientirati, niso dobro opremljeni. Zadnja leta je
bilo vloženega ogromno truda, da bi se to spreme-
nilo. Letaki, tečaji, videi, ozaveščanje, nastopi v me-
dijih. Kaj se je zgodilo? Precej ljudi je bolj veščih, iz-
kušenejših, bolje opremljenih, toda nesreč je še več.
Preventive ne gre opustiti, verjetno bi jo morali celo
okrepiti, a število nesreč se bo še vedno povečevalo.
Najprej se moramo naučiti sprejeti resničnost. Tre-
nutno se zdi, da se zlasti gorski reševalci, v manjši
meri pa tudi država, borimo z resničnostjo. Nekoliko
se je otepamo in si želimo, da bi se spremenila. Kot
pravim, spremenila se bo, a žal še na slabše. Po-
membno je, da si to priznamo. Nelagodje ob porastu
nesreč v resnici ne izhaja iz nesreč samih, temveč iz
sistemske neprilagojenosti resničnemu stanju. Zato
moramo nehati usmerjati prst v planince in v turiste.
Kazalec moramo uperiti v državo, pri čemer so trije
prsti usmerjeni v nas same.
28 GORSKI reševalec
(foto: Matija Perko)
Da, od države mo-
ramo zahtevati več,
a kako naj to storimo,
če v svojih stališčih
nismo enotni in nimamo
volje ter poguma, da bi se z
državo lahko pogovarjali o tej novi resničnosti. Pre-
den opravimo tak pogovor, si moramo pogledati v oči
in se pogovoriti med sabo. V tem zapisu predlagam
nekaj tem za pogovor.
Organiziranost. V mnogih ozirih gre za tabu temo in
zato je dobro, če začnemo z njo. V slovenski maniri
tudi v GRZS marsikdo brani svoj vrtiček in si ne želi
sprememb. Toda, GRZS mora biti naš skupni vrt, kjer
naj veljajo skupna pravila in kjer naj bodo gredice
primerno razdeljene in urejene. V GRZS je postaja
ali društvo, ki je skoraj brez akcij, ker je izgubila ko-
pico ozemlja. Razumete, kako trapasto se to sliši, a
je vendarle res? V GRZS sta dve »mega« društvi,
ki delujeta kot več društev skupaj. Zakaj se ne raz-
delita na več postaj ali društev? Še posebej, ker je
vsaj ena od njiju preobremenjena z akcijami. Ob njiju
stojijo postaje, ki imajo vse skupaj manj ozemlja kot
pol »mega« postaje. Je vse to prav, dobro, razumno,
smiselno?
Morda me bo po tem pisanju kdo vprašal, zakaj sam
ne kandidiram za predsednika GRZS, če zagovarjam
neke spremembe? Odgovor je, da niti v sanjah. Biti
predsednik pomeni imeti, poleg osnovne, še eno služ-
bo, ki je tako zahtevna, da je nihče ni sposoben dobro
opraviti. Taka služba zahteva profesionalno delo, obe-
nem pa predsednik ne more biti profesionalec. Zato
imajo mnoge zveze in združenja funkcijo profesional-
nega »generalnega sekretarja«. Zakaj je ne bi uvedli
tudi v GRZS in hitro povečali učinkovitost dela?
Financiranje. Nesreč je vse več. Potrebovali bi več
reševalcev. Še boljšo opremo za še več reševalcev
v še krajšem času. Standardi opreme in varnosti so
vse večji, kar pomeni dodaten denar. Večina postaj
je brez primernih prostorov, nekatere so celo brez
le-teh, kot brezdomci nekje bivakirajo. Pri reševanju
teh težav si pomagamo z moledovanjem pri državi, z
žicanjem za donacije in s prosjačenjem na občinah.
Prosjačimo, da lahko rešujemo. Prosim, recite si to
večkrat na glas.