utrinki iz tasmanije
Besedilo in foto: Cirila Resman
Letošnje poletje sem izkoristila še za zadnji del mojega popotovanja po Avstraliji, to je bil obisk Tasmanije, otoka na koncu sveta, kot ga mnogokrat opisujejo razne knjige in vodiči. Obiskati sem ga nameravala že ob mojem prvem obisku Avstralije, leta 2003, vendar mi to ni uspelo, ker je ta država tako zelo obsežna. Še to moram povedati, da sem po Avstraliji popotovala sama, kar pomeni, ne z agencijo ali v kakšni slovenski družbi. Sama! In avta tudi ne znam voziti po levi strani ceste.
Kot rečeno, Tasmanijo mi je uspelo videti in to v zimskem času (saj veste, pri nas poletje, v Avstraliji zima in obratno). Ker pa sem popotovanje premalo načrtovala (kot vedno), me je kar precej zeblo. Pričakovala sem, da bom tam doli uživala naše spomladanske temperature, ali temperature, kakršne ima v zimskem času Sydney, Melbourne, Brisbane itd. Pa sem se zmotila. Tako Tasmanije nisem spoznala v vsej njeni barvitosti, nisem uživala v njenih plažah, nisem hodila po njenih narodnih parkih, nisem videla tasmanskega vraga (samo nagačenega v muzeju). Gibala sem se predvsem v njihovem glavnem mestu Hobartu in okolici (gora Wellington, muzej MONA, Tasmanski muzej, tržnica Salamanca, sprehodi ob reki Dwewent, staro mesto Richmond).
Po velikosti je Tasmanija 26.največji otok na svetu, ki meri nekaj več kot 62.000 kvadratnih kilometrov (Slovenija 20.000 km). Obkroža jo 334 otokov in ima 500.000 prebivalcev. Pred 10.000 in več leti je bila del avstralske celine, vendar jo je dviganje morja odrezalo od Avstralije. Skoraj 40 odstotkov Tasmanije leži v naravnih rezervatih, parkih in krajih, ki so zaščiteni kot svetovna naravna dediščina. Spada pod Avstralijo kot šesta zvezna država. Tako kot pri nas tudi v Tasmaniji poznajo štiri letne čase (večina Avstralije pozna le dva letna časa, poletje in zimo).
C3Žarki / December, 2014 13