e država ki leži na jugu afriške celine. Velika in pisana, vanjo sta zgodovinsko ujeti kraljevina Lesoto in Swaziland (deželica, ki je za desetino manjša od Slovenije). Njena površina je 1,233,404 km2, to je za skoraj 62 Slovenij in v njej živi 41 milijonov prebivalcev.
Ima tri glavna mesta: Pretoria-administrativno središče, Cape Town - sedež parlamenta, Bloemfontein - sedež sodne oblasti in 11 uradnih jezikov: angleščina, afrikaanščina in plemenski jeziki: Ndebel, južni Sotho, severni Sotho, Swati, Tsonga, Tswana, Venda, Xhosa in Zulu.
Pisana je po barvi prebivalstva, jezikih, po barvah pokrajine, rastlinah, živalih, rudnem bogastvu, pisana po številu in vrsti osvajalcev, oblivata jo dva oceana…
Pisana je tudi po načinu življenja, po vseh osvajalcih, ki so hoteli s kulturno in ekonomsko nadvlado zlomiti identiteto prvotnih prebivalcev, po apartheidu je znala pod vodstvom Nelsona Mandele, preiti relativno mirno v način spoštljivega sožitja raznolikosti; tako, da ni preproste zgodbe o tej državi in njenih ljudeh, le nekaj vtisov iz dvotedenskega potovanja.
Ko govorimo o barvi prebivalstva, se le-ta za nas belce ustavi pri dveh tonih, črni in beli ali pa morda še tisti vmes; črnci pa razlikujejo cel kup »črnih«barv, njihove osnovne plemenske barve so različne, k njim so prihajali Portugalci, Nizozemci, Angleži, Nemci, Francozi - pripeljali so sužnje iz Malezije, Jave in iz tega je nastalo to, kar danes pač je.
Pisana mavrica, ki plapola skupaj kot barve njihove zastave.
Njihova denarna valuta je rand, ko smo bili mi tam, je bil tečaj 1€= 14,5 randov.
Življenje pa se je zdelo poceni; hrana, sadje, spominki, vstopnine - seveda z našimi denarnicami!
Vidi pa se seveda veliko revščine in nelegalnih naselij, kjer ni kakšnih posebnih pogojev za življenje, no pa seveda tam živijo.
Na drugi strani pa spet veliko bogastva, država ima bogato cestno in železniško infrastrukturo, šole in zdravstvo za vse. Prav tako je poskrbela za dobro organizirano mrežo naravnih parkov in rezervatov in tako čuva naravno dediščino in bogastvo številnih rastlinskih in živalskih vrst - je tretja na svetu po biološki različnosti. In drži, turizem na vajetih.
Država ima seveda mnogo rudnih bogastev; poznamo rudnike diamantov, zlata, platine. JAR pa je med vodilnimi tudi po zalogah in proizvodnji kroma, vanadija, mangana, .
Pisana je seveda tudi geografsko, saj lahko vidiš vse: od puščave, s snegom pokritih vrhov, zelene notranjosti, subtropske obale na vzhodu, temu sledi tudi klima in njej vegetacija.
No in ker ne morem opisati vsega, bom povedala le nekaj vtisov, ki so mi najbolj ljubi.
Vsi ljudje, ki smo jih srečali, so bili zelo prijazni. Bili smo na farmi nojev in gostitelj je z otipljivo ljubeznijo govoril o njihovih navadah in lastnostih. Tudi vodič v naravnem parku je oboževal svoje živali, rešil je drobno, nekaj dni staro želvico iz luže na cesti, kjer ne bi preživela in jo prenesel v jezero.
In če ostanem pri naravi, so to vsekakor čudovita drevesa (veliko vrst akacij, koralna in kafrina drevesa, divji poper, aloe, ki rastejo kar tako in povsod v Kaplandiji in tudi evropske vrste, ki so jih prinesli in vzgojili priseljenci). In rožice - vse kar si lahko predstavljaš, morda je vse še bolj zanimivo, ker nekatere, s katerimi se doma mučimo v lončkih, tam rastejo kar tako, skoraj kot plevel (klivija ali božična zvezda npr.). Simbol dežele pa je protea.
V Pretorii je posajenih 45 000 Jacarand – vrsta akacije, ki cveti vijolično. Spomladi, ko vse cvetijo, je celo mesto nežno vijolično, zares lepo.
Prav tako je zanimivo, ko beži mimo tebe pokrajina v njej pa slike krav – čisto domače pa koz in ovc…ampak potem pa pridejo vseh vrst gazele pa opice, pavijani in v parkih seveda velikih pet in še vse ostale divje živali, ki spadajo v ta prostor pa jih pri nas srečaš le v Živalskem vrtu.
Mene so navdušila tudi zeeeeloooo velika polja sončnic, koruze, krompirja, sladkornega trsa, ananasa in okrogla polja. Imajo zelo razvito namakanje in to gospodarjenje z vodo jim verjetno zelo pomaga pri poljedelstvu.
In všeč mi je bil Rt dobrega upanja; ko premišljuješ o zgodovini, koliko poguma in želje so morali zbrati portugalski mornarji (Bartolomeo Dias in Vasco da Gama kasneje), da so davnega leta 1487 in naslednje desetletje uspeli pripluti iz daljne Portugalske in kasneje nadaljevati proti Indiji, poglejte s tole ladjico na sliki.
Pa še sem mislila, ko sem stala tam pri svetilniku na Rtu dobre nade, ko stojiš tukaj si vendarle na najbolj južnem delu Afrike!!!! potem samo še morje, Anarktika in južni pol. In spomin na veliko število ladij, ki so se tukaj razbile na skalah in v viharjih.
Ne smem pa pozabiti njihove čudovite muzike, dobre hrane, vina in piva in njihove gostoljubnosti.
Ali pa prijaznosti v majhnem Swazilandu, prebivalci - okoli milijon jih živi v deželi, ki je za desetino manjša od Slovenije in še izdelujejo številne predmete splošne uporabe na tradicionalni način, videla sem zelo lepe ročno izdelane sveče npr.
Prepisala pa sem si tudi jedilnik svoje večerje v Mantenga lodgu:
Jed se je imenovala Iyasha Inyama kar pomeni meso na ognju:
na tanko narezana govedina (cup of Rump) marinirana in pripravljena v ognju, zraven pa ananasov in mangov chutney, Mantengans lastni pesto in omaka s svežim ingverjem in na soncu sušenimi paradižniki, solata in zelenjava (paprika, krompir in melancane). DOBRO!
Kuharica je govedino opekla na ognju v ponvi pred nami, bilo je že rahlo mračno, bili smo na terasi…tako, da se je jed pravzaprav prodajala skupaj z kuliso.
Domov sem odšla s šumenjem valov indijskega oceana, ki so me uspavali dve noči v Durbanu.
JUŽNOAFRIŠKA REPUBLIKA MARJANA KOVAČIČ
Bila sem tam, na prijaznem poletnem izletu od 1. do 14. februarja letos in še vedno sem polna vtisov:
J
C3Žarki / April, 2014 17