Če bi naša šola govorila
Naša šola bi poznala veliko zgodb – morda celo preveč. Vedela bi za vse, kar se v njej dogaja, in včasih bi jo celo bolelo, ko brezskrbno in nepremišljeno drsamo po njenih hodnikih. Najstniki pač. Verjetno bi komaj čakala na počitnice, da si malo oddahne.
Med korono ji pravzaprav ni bilo tako hudo – ni bilo učencev, ki bi z njo delili svoje bacile. Če bi lahko govorila, bi nam pripovedovala o »zlatih časih«, pa o tudi o izzivih preteklosti, kako je nekoč ostala brez strehe, kako so jo obnavljali in gradili na novo. Delila bi spomine o učencih nekoč in danes ter povedala, kako zelo so se spremenili.
Žiga Pritržnik, 9. a
Intervju Z JOŽETOM
Intervjuvanka: Ana, 8. razred 2025
Intervjuvanec: Jože, 6. razred 1960
Ana: Hej Jože! Kako je bilo hoditi v osnovno šolo leta 1960?
Jože: Živjo, Ana! Čisto drugače kot v tvojem času. V šolo hodim peš, tudi pozimi, včasih po snegu, ki mi sega do kolen.
Ana: Ste imeli računalnike?
Jože: O, kje pa! Nismo jih poznali. Pisali smo z nalivnim peresom in na tablice.
Ana: Kaj pa malica?
Jože: Včasih sendvič od doma, drugič kruh z marmelado, včasih tudi ničesar. Ni bilo toplih obrokov, razen ob posebnih dnevih.
Ana: Bi rad hodil v šolo danes?
Jože: Zanimivo bi bilo. Imate boljše pogoje, a manj gibanja. Mi smo živeli bolj preprosto in sproščeno, bili pa smo tudi bolj povezani.
Ana: Hvali ti, Jože!
Jože: Ni za kaj, Ana. Lepo se imej.
Lena Zorec, 8.a
.
Ana: Kaj pa ste počeli po pouku?
Jože: Največkrat sem pomagal doma na kmetiji in pri živini. Ko sem imel kaj časa zase, sem se s prijatelji igral ristanc, kavboje in Indijance ali skrivalnice.
Ana: Ste imeli v šoli ocene?
Jože: Seveda. Od 1 do 5, tako kot imate sedaj, ampak že v prvem razredu. Učitelji so bili zelo strogi in nismo poznali napovedanega ocenjevanja. Če nisi bil priden, si moral stati v kotu ali pa si dobil klofuto.