6. Znani ste tudi kot aktivist na družbeno-političnem področju. Kaj nam lahko poveste o tem delu vašega življenja?
Aktivno sem deloval in se vključeval tudi v družbeno politično dogajanje. Zagovarjal sem slovenski narod, jezik, kulturo in se zavzemal za njihovo ohranitev in razvoj. Bil sem tako rekoč “bojevnik za slovenstvo”. Zaradi svoje svobodoljubnosti in zavzemanja za pravičnost sem bil nenehno v sporu s politiki in cerkvijo. Zaradi spora s cerkvenimi oblastmi sem se predčasno upokojili in nato sem vodil ljubljanski mestni arhiv. Zagovarjal sem, kar sem menil, da je prav. Tako bi moral živeti vsak. Borbeni duh v meni dokazuje tudi moj citat:
“Ne na levoj gledaj, ne na desno,
kaj vrstniki poreko ne baraj!
Kaj potomci poreko ne maraj!”
Dela Antona Aškerca so ostala pomemben del slovenske književne dediščine. V njegov spomin so uredili Spominsko sobo v Muzeju Velenje, nanj pa spominjajo tudi obeležja po Sloveniji. 110 let je minilo od njegove smrti in prav je, da se spomin na njegovo delo ohrani tudi za bodoče generacije.
Lucija Majcen, 8. b
2. Katere tematike so vam bile pri vašem ustvarjanju najbližje?
Bil sem močno povezan z naravo in s slovenskim podeželjem. V mojih pesmih sem pogosto opisoval slovenske pokrajine, rastlinstvo in živalstvo. Narava je bila za zame vir navdiha in sprostitve. Blizu so mi bile tudi teme ljudskega izročila, kmečko življenje, orientalska mitologija, domoljubje, ljubezen. Vsebine za orientalske tematike sem navdušen črpal iz mojih popotniških izkušenj v drugi polovici 19. stoletja. Obiskal sem mesta v Turčiji, Egiptu in na Bližnjem vzhodu. Nekaj mojih pesniških zbirk in pesnitev:
Balade in romance, Lirske in epske poezije, Nove poezije, Junaki, Akropolis in piramide.
Prvo pesniško zbirko sem izdal leta 1890 z naslovom Balade in romance, objavljal sem v Zgodnji danici, Zvonu in Ljubljanskem zvonu.
3. Duhovniški poklic in ljubezenske pesmi. Nam razložite, kako gre to skupaj?
V Framu sem se kljub duhovniškemu poklicu zaljubil v učiteljico verouka, Ano Pečovnik, ki pa sem se ji je zaradi duhovništva moral odpovedati. Njej sem posvetil kar 5 pesmi. Osebni sreči sem se odpovedal, pesniškemu poklicu pa se nisem mogel. Ta zanimiva situacija je zato obrodila sadove, kot je moja pesem Oblaku. Pesem nagovarja oblak, ki lahko potuje kamorkoli, je svoboden, lahko potuje in lahko vidi Anko, ki pa je sam zaradi mojega poklica ne morem. Oblak lahko potuje brez finančnih sredstev in ima tako svobodo, ki sem si jo jaz vedno želel, pa je nisem nikoli imel.