Za mene si sploh ni vzel časa, kot da me ne bi bilo, bil je nasilen in vse to samo zaradi alkohola. Več kot ga je popil, bolj je bil agresiven. Saj vem, res mu ni bilo lahko. Kot oče samohranilec je za vse skrbi glede mene bil zadolžen on, izgubil je svojo boljšo polovico in ni imel osebe, ki bi mu stala ob strani, jaz pa sem se pri teh letih komajda zavedala, da sploh obstajam. Mislil je, da bo alkohol lahko nadomestil vse kar je izgubil. Dal mu je občutek varnosti, omogočil mu je, da odmisli vse slabe stvari, ki so se mu v tistem trenutku dogajale, bil je njegov najboljši prijatelj, videl pa ga je kot edini izhod iz vseh težav. Ko ga je enkrat začel uživati ni mogel nehati, zasvojil ga je in njegovo življenje popolno obrnil na glavo. Ni le izgubil prijateljev, izgubil je sebe kot osebo. Postal je ena od oseb, ki bi se jih majhna jaz bala in to je eden izmed občutkov, ki jih ne bi privoščila niti svojemu največjemu sovražniku. Počutim se prazno, izčrpano, a vseeno skušam vztrajati in mu dobesedno vbiti v glavo, da to kaj dela ni vredu. Kljub vsemu ga imam še vedno rada, bolj kot karkoli na svetu, saj je edini, ki mi je ostal. Vem, da so moje besede močnega pomena in da imam glas zato, da ga uporabim.
To sem napisala in svoje občutke izlila na papir le iz enega samega razloga in to je da pomagam. Hočem ozavestiti ljudi, da alkohol ni rešitev in nas na dolgi rok uniči, pa naj bo to 40-letni oče ali 15-letni fant, ki bo to prebral. Želim, da bi se moje sporočilo dotaknilo vsaj nekoga in mu razbistrilo misli ali pa pomagalo pri tem, da se ne počuti kot, da je v tem sam. Beseda res zdravi in ljudje lahko drug drugemu rešimo življenje, brez da bi se tega sploh zavedali. Ravno zato upam, da bo moja zgodba prišla do pravih rok in jim pomagala v njihovi stiski. Prekomerno uživanje alkohola je v današnjem času res velik problem, sploh pa je mogoče opaziti, da se k njemu zateka veliko mladoletnih oseb, ki se ne zaveda vseh njegovih posledic.
Hočem, da bi vsi vedeli, da stvari, ki so se dogajale in se še dogajajo niso redka stvar in da je o njih treba spregovoriti. Konec koncev pa vendarle ne vemo kaj nam bo življenje prineslo. Lahko se zgodi, da se bo kdaj s tem spopadal nekdo, ki nam je blizu ali pa bomo tista oseba mi.
Nikoli ne vemo kaj se osebi dogaja v glavi in kakšno ozadje ima za seboj, zato ne imejmo predsodkov in si rajši pomagajmo.
Evelina Kerec, 9.b