BESEDA ZDRAVI
Sem Kaja, 16-letno dekle in moje življenje počasi izgublja smisel. Dom mi več ne predstavlja kraja kamor se lahko zatečem, ko mi je hudo, temveč grozen kraj, kjer sem primorana biti. Vsak večer si zaželim, da se naslednje jutro ne bi več zbudila, da bi moje težave izginile. Sramujem se svoje družine, svojega doma in dejstva, da teh stvari ne morem spremeniti. Verjemite mi, poskusila sem že neštetokrat, vendar s stavkom »ati prosim ne pij toliko« nikoli ne dosežem ničesar. Ne preostane mi nič drugega kot, da sem tiho in trpim za nekaj kar ne bi bila kriva jaz. Čeprav mi je to povedalo že veliko ljudi še vedno menim, da sem krivec za to jaz. Jaz sem tista, ki je svojemu očetu na glavo nakopala polno težav. Če me ne bi bilo se moj oče ne bi zatekel k alkoholu in v gostilni preživel pol svojega dne, ne bi začel opuščati osnovnih življenjskih opravil ter se ne bi spremenil v osebo, ki je sploh ne prepoznam več. To ni več moj ati, jaz pa zagotovo nisem več njegova princeska. To je oseba, ki mi je postala popolnoma tuja. Z njim redkokdaj spregovorim, saj vse svoj dan preživi v gostilni, ko je doma pa spi. Ko ga pogledam, v njegovih očeh ne vidim več iskrice, ki bi potrjevala njegovo ljubezen do mene. Vse v njem je ugasnilo, ostalo je le prazno telo, ki od njega zahteva vedno več in več alkohola. Nikoli ni dovolj, hrepeni po njem, moj trud, da bi ga pri tem zaustavila pa gre v prazen nič.
Moje in očetovo življenje pravzaprav nikoli ni bilo rožnato, ko sem izgubila mamo pa je šlo samo še vse bolj navzdol, saj je umrla ob mojem rojstvu. Zato mi je življenje z odvisnikom od alkohola predstavljalo nekaj normalnega, pravzaprav drugega kot to sploh nisem poznala, niti nisem morala. Ko sem začela odraščati mi je začelo postajati jasno, da obnašanje mojega očeta ni takšno kot bi moralo biti.
Evelina Kerec, 9.b