KO TE ZAGLEDAM
Ko zagledam te na hodniku,
ti vidiš drugo že na vidiku.
Hitro hodiš naprej,
da prideš čim prej k njej,
saj zate je to ljubezen brez mej.
Z njo smehljaš se in pogovarjaš,
mene pa zanima, kaj zdaj ti sanjaš.
Ko končno na samem te jaz dobim,
mi ugovarjaš in rečeš »kak ti nakladaš«.
Zakaj nisem tvoja kot od vrvice boja?
Od mene še rajši ti je hoja
in zakaj verjameš njej, ko me obsoja.
Bila bi le tvoja, kot punca od noja.
Naslednjič te slišim, ko rečeš ji »ti si le moja«.
Ugotovila sem, da je obema všeč soja.
Skoz, malo po malem se spogledujeta,
ji pomežikneš in že pametujeta,
kako obvladata, ko košarko igrata.
Naslednji dan vaju vidim in nakupujeta,
hodita sem ter tja in se zabavata.
Samo to se mi še manjka,
da se poljubita,
grem hitro mimo, da me ne opazita.
Živa Zorec, 7. a
BOLEZEN – LJUBEZEN
Miha iz sosednjega bloka dobil je bolezen,
vročina ga kuhala je cel teden,
ko pa je v šolo prišel, bil je čisto brezvezen.
Nič več se z nami kart ni igral,
po zvezku je ves čas srčke kracal
in bil je zaspan, ker ponoči nič več ni spal.
In potem smo ugotovili, da je njegova bolezen ljubezen.
Metka iz našega razreda,
ki Miho med poukom ves čas zaljubljeno gleda.
Tomaž Čuš, 7. a