Ana Rostohar POEZIJA
***
Kot bi se bližala poslednji planjavi se vzpenjam , težkih kolen in s prepotenim srcem . Ljubezen moje deklice čaka , da me prižge :
Zlati vrtinci lebdijo kot neizrečene obljube . Vedno se vrača kot smisel in sveti red stvari , kjer se najdem :
Drobec v stvarstvu . Večen v pogledu Boga .
***
Od vseh zgodb , ki so bile kdaj zapisane , od vseh molitev , ki so bile kdaj povedane , naj ne bo nikoli pozabljena moja zahvalna pesem :
da si videl mojo majhnost in nisi zatisnil očesa -
od vseh ljubezni je bila ta največja .
32