Ana Rostohar POEZIJA
***
Kot bi se bližala poslednji planjavi se vzpenjam, težkih kolen in s prepotenim srcem. Ljubezen moje deklice čaka, da me prižge:
Zlati vrtinci lebdijo kot neizrečene obljube. Vedno se vrača kot smisel in sveti red stvari, kjer se najdem:
Drobec v stvarstvu. Večen v pogledu Boga.
***
Od vseh zgodb, ki so bile kdaj zapisane, od vseh molitev, ki so bile kdaj povedane, naj ne bo nikoli pozabljena moja zahvalna pesem:
da si videl mojo majhnost in nisi zatisnil očesa-
od vseh ljubezni je bila ta največja.
32