Miroslav Tičar
DEČEK Z OBLAKOM
Rodil sem se z obleko pričakovanja počasi in z vekanjem. Z oblakom privezanim na vrvico. Potem so me začeli oblačiti. Včasih z nasmehom drugič s palico. Hoteli so da bi bil oglat, fant, ki je ljubil okrogle in puhaste oblake. Pa sem oblekel obleko upornika In bil tako uporen, da sem se na koncu poročil. Oblekel sem obleko očeta, ki je sanjal o oblakih v otroških očeh. Počasi slačim vse obleke. Odlagam težko prtljago. V žepu še imam vrvico za tisti oblak. Ko sem slekel obleko pesnika je bila pesem gola.
BI SE ZAPISAL
Bi se zapisal na kamen usode vržen v breztežje smisla bi z odmikom prebral številne namige marjetic in trepetlik.
V nenehnih slavospevih trpljenju bi se zavestno odrekel potrpljenju
264