Pot je
naju poznala
in prva zaznala,
ko je beseda v obeh obmolčala,
ko sva vrh nje, pod brajdo
zastala
v večeru tako mesečno jasnem,
ob blesku kresnic,
ki so kakor odpravnik za vlak
s svojo laterno
utripale zadnjikrat.
In si šel ... in sem šla …
Brajda je nema ostala,
prazna in revna brez naju,
tiho samotna ječe v najinem raju.
Kakor popotnica zapoznela
se je raztrgana žalost med vitice njene
za ves čas ujela ...
Samo Bog ve, kje vse sem potem
iskala tvoje oči,
in kako še sedaj zaskeli,
ko v mladih nočeh
v mladih travah
spet ožive in na moč zadehte
tiste najine stare sledi ...
KAKO ČUDNO III
Čas,
ko spoznaš trepetanje belih
metuljčkov,
pride nenapovedan-
v nekem septembru,
pozlačenem od časa ob julijski reki,
od vrbovih vej,
lesketavih v opoldanski pripeki,
od trav,
poležanih od kapljic neštetih,
spršenih po bregu v vseh tistih letih.
172