Ivana Vatovec
LIP NI VEČ
Dobliče,
jata golobic
ob cesti prašnobeli,
na sredi nje
mogočni lipi
v poletju zgodnjem
sta v cvetočo belost se odeli,
da se je razdehtelo čez vrtove
in prek streh
in sladko leglo vame,
vate,
v nas,
se pritajilo v obeh, v vseh
za dolgi, dolgi prazni čas ...
Zdaj
skozi vas
odhaja siv asfaltni pas ...
na sredi
-nekdaj jate golobic-
zazeva vame
prazen čas upadlih lic,
a v meni vztrepeta za dolgi hip
drhtenje in dehtenje
mojih, najinih in naših
lip ...
NAJINA POT
Poznala sva pot
obraslo z mlado travo,
koder je mladi veter
vsako stopinjo prepahljal,
preden jo je z nitkami večnosti vtkal
med mlade trave,
da se je sladka opojnost
razdehtela čez mehko sanjave dobrave.
171