SPOMINI ANI ZALOŽNIK SPOMINI FERDINANDA KOPAČA
Ani Založnik, domačini jo poznajo kot Gasnkovo Ani, se
je kot šestnajstletna zaposlila na pošti in delo opravljala do
leta 1961. Že njen oče Jože Založnik je skoraj 11 let raznašal
pošto. Pri delu se je ponesrečil s kolesom in za posledicami
nesreče umrl. Za leto in pol ga je nasledil sin Jernej, za njim
pa je službo pismonoše prevzela njegova sestra Ani. Ferdinand Kopač, ljudje mu rečejo kar Nande, je delal
na pošti v Polhovem Gradcu kot pismonoša med leti 1959
in 1990, to je od svojega 26. leta do upokojitve.
»Sprva nisem imela službene uniforme. Po dveh letih
službovanja pa sem naredila strokovni izpit in dobila po-
letno in zimsko žensko uniformo in čevlje; k zimski uniformi
je spadal tudi plašč. Poštne torbe nisem nosila, zadostovala
je kar aktovka.«
»Ob ponedeljkih, sredah in petkih sem vozila pošto s
kolesom, ki sem si ga priskrbela sama, od Polhovega Gradca
proti Ljubljani do Hrastenic. V torek in soboto pa do Briš,
Praproč in Zaloga in naprej po bližnjicah peš do Črnega Vrha
v gostilno Pri birtu. Tam sem čakala eno uro, s seboj pa sem
imela pisma in znamke.«
»Pošte takrat ni bilo veliko, razen ob božiču in veliki noči.
Največ je je bilo ob petkih, ko je prihajal časopis Kmečki glas,
ki ga je imela naročenega skoraj vsaka hiša. Ljudje so bili
prijazni in me povsod lepo sprejeli. Če me je pozimi zeblo,
so mi skuhali čaj in mi ponudili kruh.«
Leta 1961 so jo premestili v Horjul, kjer je dobila mesto
poštne upravnice, vendar je zaradi težavnosti poklica po
dveh letih poštno službo zapustila.
»Že prvo leto službovanja sem dobil dve uniformi,
poletno in zimsko. Nošenje uniforme je bilo obvezno, kar
so redno preverjali tudi inšpektorji. Iz Polhovega Gradca so
vedno odhajali zadovoljni. Po enem letu službovanja sem
opravil izpit za poštarja, telegrafista in telefonista.«
Na začetku je pošto raznašal peš po okoliških krajih, nato
si je priskrbel bratovo kolo. Poštarji so morali v tistih časih
za prevoz poskrbeti sami. Kasneje si je kupil moped, saj
je začel raznašati pošto tudi do Črnega Vrha. V poznih
šestdesetih letih je pošta priskrbela Tomosovo motorno
kolo, kasneje pa je poštne pošiljke prevažal s fičkom, ki je
bil takrat eden redkih avtomobilov v kraju.
Vsako jutro je pošta prispela z avtobusom iz Ljubljane.
Skoraj vsak dan sta prišli dve vreči, ena z navadno pošto in
druga s priporočenimi pošiljkami. Prevzeti ju je bilo treba
na avtobusni postaji pri Pratkarju, jo na uradu razvrstiti in
odnesti na naslove. Sprva, ko še ni imel pomočnika, je delo
sam opravljal tudi ob sobotah in nedeljah. »Drugi so hodili
v hribe, jaz pa sem raznašal pošto.«
»Pozimi je bilo najtežje. Ker se včasih cest še ni redno
plužilo, sem moral gaziti pa celem snegu, da sem prišel
do trgovine v Črnem Vrhu. Včasih sem delovni dan zaradi
vremenskih razmer zaključil šele pozno zvečer. Delo sem
rad opravljal in ljudje so bili vedno prijazni. Če sem prišel
ravno ob času kosila, so me celo povabili zraven.«
Ani Založnik v zimski poštni
uniformi leta 1950 v Polhovem
Gradcu (hrani TMS).
Razglednica Polhovega Gradca
z okolico (hrani Milan Košir,
Črni Vrh).