70 let gorske re{evalne slu`be v Tr`i~u
PO TOMA@EVIH STOPINJAH
Elimir Zrim in Janez Kavar
Segla sva si v roke in prisegla: “Greva pod Mustagh Ato!” Toma` nama je bil obema prijatelj, Janezu brat, skupaj smo opravili prenekatero turo in vzpon v gorah, dru`ilo nas je
skupno ~lanstvo na doma~i postaji GRS. Dru`no {e z Jo`etom Janu{em smo bili dolga
leta ekipa ob de`uranjih na Zelenici. @al se je Toma`eva `ivljenjska pot po uspelem
vzponu na 7546 m visoko kitajsko goro Mustagh Ato, 16. julija 2000, kon~ala. Toma` je
za vedno ostal pod svojim zadnjim vrhom.
Poti pod Mustagh Ato sva se lotila sama, od za~etka do kraja. Morda sva se komu celo
zamerila s trdno odlo~itvijo, da greva na pot sama. Po letu dni iskanja najbolj{ega na~rta
potovanja pod goro, brskanja po internetu, dogovarjanja s kirgi{ko gorni{ko agencijo,
cepljenjih, urejanju viz in zbiranju opreme sva 4. julija 2004 z doma~imi zadovoljno
sedela na Brniku in ~akala na polet proti Moskvi in naprej proti kirgi{ki prestolnici
Bi{kek. Imela sva sre~o in na{la varianto, ki naju bo vodila skoraj dobesedno po
Toma`evih stopinjah. Pot sva poznala {e iz Toma`evih pripovedi, od prijateljev, ki so bili
s Toma`em na odpravi, in dnevnika, ki ga je o poti pod goro pisal Toma`. @e doma sva
se odlo~ila, da na gori poizku{ava priti le do tabora 1 na 5400 metrih. Naprej ne bova
{la, sva soglasno sklenila. Toma`u bova v baznem taboru pritrdila bronasto plo{~ico z
njegovim imenom v spomin in se simboli~no zadnji~ poslovila od brata in prijatelja.
Mustagh Ata v kirgi{kem jeziku pomeni O~e ledenih gora. Gora le`i v najbolj zahodni kitajski provinci Sinkiang, blizu kitajske meje