Zbornik 80 let GRS Tržič | Page 97

stran in čakam na neznosno bolečino . Čakam in nič . Tedaj pa mi doktor pove , da je gleženj v pravilnem položaju . Zdi se mi neverjetno . Med mojim primerjalnim doživljanjem filmskih scen reševalci že pripravijo nosila in vakuumsko opornico , nekdo pa naredi nekaj foto posnetkov . Vse se odvija zelo hitro , v sproščenem prijateljskem vzdušju . Fantje me sprašujejo , kje sem se peljala , povedo , kje se oni vozijo , in že sem na nosilih z imobilizirano nogo . Počutila sem se kot Sneguljčica med palčki , ki skrbno bdijo , da se ji kaj ne zgodi . Takrat sem se šele spomnila na kolo , ko opazim , da so fantje že izbrali Bojana , da se z njim pelje do zdravstvenega doma . Skratka , ne da bi me kakorkoli obremenjevali , so poskrbeli zame , za prtljago in še za prevoz kolesa . Brez večjih težav so me previdno , predvsem pa meni udobno in neboleče , prenesli do avta in me odpeljali do Zdravstvenega doma Tržič . Med vožnjo me eden od fantov vpraša , ali sem kaj spila zgoraj . Odgovorim mu , da sem , seveda vodo . Zasmeji se in razloži , da me pred ZD zagotovo že čakajo policisti , saj je to običajen postopek po klicu na 112 . Torej bom morala opraviti tudi test alkoholiziranosti , ker gre za nesrečo v cestnem prometu .
Ob prihodu pred zdravstveni dom me tam res čakajo policista , dežurna zdravnica in moja sestra , ki ji je medtem Bojan že razstavil moje kolo in ga naložil v avto . Fantje GRS komaj odprejo vrata , ko se name s strani policistov že vsuje plaz vprašanj . Nekaj časa pogovor poteka kar med vrati , ko reševalci naposled le prepričajo policista , da me najprej udobno namestijo v voziček . Opravim še test alkoholiziranosti , ki seveda pokaže nulo . Fantje GRS Tržič mi še zaželijo čimprejšnje okrevanje in se poslovijo , saj sem sedaj v rokah reševalca NMP . Naloži me v reševalno vozilo in odpelje v bolnišnico na Jesenicah . Tam po opravljenem rentgenskem slikanju ugotovijo bimaleolarni zlom gležnja , kar pomeni , da bo potrebna operacija . Odločijo se , da bo opravljena naslednje jutro , torej v nedeljo zjutraj ob 10 . uri . Komaj se zavem , že ležim na oddelku , priklopljena na infuzijo . Noč mine presenetljivo hitro . Zjutraj pa mi , tik preden me odpeljejo na operacijo , zazvoni telefon . Prijetno presenečena zaslišim glas reševalca GRS Tržič . Matija reče , da jih s fanti zanima stanje mojega gležnja . Povem , da sem skoraj že na poti do operacijske , in oba se zavedava , da bo rehabilitacija daljša .
Na notranji strani so mi vstavili dva daljša vijaka , na zunanji ploščico in pet vijakov . Noge dva meseca ne smem popolnoma nič obremenjevati . A tisti dan se me je bolj kot diagnoza dotaknila pozornost reševalcev GRS Tržič . Dali so mi vedeti , da s končanim reševanjem na terenu zanje akcija še ni končana . Začutila sem , da zanje ponesrečenci nismo le številke ali udeleženci nesreče , temveč ljudje , prijatelji , somišljeniki , s katerimi se v težkih trenutkih zbližajo , čutijo njihovo stisko in bolečino in vse to odnesejo tudi domov . Moram tudi povedati , da sem se med reševanjem kljub poškodbi počutila prijetno in varno , saj sem čutila njihovo mirnost , zbranost in predvsem topel prijateljski odnos . Zavedala sem se , da so zaradi mene morali tisto sobotno pozno popoldne zapustiti domove , družine , da so pomagali meni . Meni in mnogim drugim , ki so bili ali še bodo v stiski . Ne glede na to , ali je mraz , vročina , veter , vedno so nam pripravljeni pomagati . Ne glede na to , da s tem ogrožajo tudi sebe . Pomagati drugim je njihov način življenja . Lahko rečem le : VELIKA HVALA IN NEIZMERNO SPOŠTOVANJE DO VSEH DEKLET IN FANTOV GRS TRŽIČ KOT TUDI DO OSTALIH EKIP GRS ! SREČNO !
94
Sneguljčica in sedem palčkov