Matjaž s Šilo na plazu( foto: Dragica Kos)
Seveda niso bile le izkušnje tiste, ki so prinašale dobre in večinoma spodbudne rezultate. Zelo pomembno je bilo tudi neprestano obnavljanje in posodabljanje strokovnega znanja za gorsko reševanje. Vedno je bilo v ospredju delo, volja, skrb, odrekanje in zadovoljstvo, ki te najbolj žene naprej. Stvari se niso ustavile, vse gre naprej, kar potrjujejo nekateri dogodki, pri katerih se kljub tragičnemu koncu nisem ustavil.
En takšnih dogodkov je zagotovo reševanje septembra 2010, ko sem na plazu na območju Zelenice z ovčarko Šilo iskal pogrešano osebo in je na zelo težko dostopnem terenu zaznala nekaj drugačnega. Ali pa zimsko reševanje z reševalnim psom aprila 2013 na plazu pod Brano na kamniškem območju, kjer smo z izjemnim trudom ob pregledu večje plazovine poskušali pomagati zasutemu planincu in je ovčarka našla v plazu zakopano pohodno palico, na drugi strani ob robu plazu pa je bil najden zasuti planinec. Oba primera sta se žal končala tragično.
Take zgodbe te potrejo, vendar se hkrati zavedaš, da si pomagal, kolikor si lahko, in da boš naslednjič spet in spet. Posebno dober občutek pa imam vedno takrat, ko vem, da bo ponesrečenec okreval. To je le del moje zgodbe, veliko ostane nepovedanega. Tako pri meni kot najbrž tudi pri drugih reševalcih.
88
Leta aktivnega reševanja za seboj puščajo življenjske zgodbe