Nagovor predsednika društva
Nagovor predsednika društva
Blaž Belhar
Z velikim ponosom pišem uvodne besede zbornika GRS Tržič ob častivrednem jubileju 80-letnice delovanja GRS Tržič. Ob pogledu v preteklost skozi novo napisane članke zbornika razmišljam o rdeči niti našega delovanja, ki neprekinjeno veže bogato zgodovino Društva GRS Tržič. Gore nas združujejo na način, da nekomu pomagamo tam, kjer nihče drug ne more, da pokažemo najboljše, kar je v nas, nesebično požrtvovalnost za ohranitev človeškega življenja.
Ta zbornik je spomenik vsem gorskim reševalcem, ki so v zgodovini društva sodelovali v njem, saj si drugega nikoli ne bomo zgradili, pa si ga tudi ne bi želeli. Spomenik, ki živi v nas, z nami. Spomenik so zgodbe, ki smo jih doživljali skozi zgodovino s svojimi pogumnimi dejanji. Nekatere smo tudi opisali in jih delimo z vami. Sodelovanje v takšni ekipi, kot so gorski reševalci, je nagrada za življenje, nekaj, na kar najbrž pomisliš v svojih zadnjih dneh življenja in na kar si lahko vedno ponosen. je nam, gorskim reševalcem, nerazumljiv. To je pomanjkanje poguma nekaterih uradnikov, ki si ne želijo ali upajo stopiti iz svoje cone udobja in narediti koraka dlje.
GRS Tržič je nastala po veliki nesreči leta 1937, ko je v plazu pod Storžičem umrlo devet mladih Tržičanov. A v tržiških gorah so pogumni in sposobni fantje reševali že veliko prej. Menim, da smo vredni nasledniki prvotnih reševalcev, s svojim neutrudnim delom in pripadnostjo to dokazujemo. Obenem pa vem, da se bomo v našem okolju vedno lahko zanesli tudi na naslednje generacije gorskih reševalcev.
Vsem bralcem želim veliko lepih trenutkov in varnih korakov v gorah.
Aktualni problemi se zdijo rešljivi in nam dajejo motivacijo za rešitve. Četudi moramo biti zelo potrpežljivi in diplomatski, česar sicer v svojem okolju delovanja nismo vajeni. Zelo si želimo ureditve prostorskega problema in velikokrat se zalotim v razmišljanju, ali zahtevamo preveč, ali je družba oziroma država dolžna zagotoviti ustrezne pogoje za normalno delovanje Društva grs Tržič. Saj vendar živimo v urejeni državi, demokraciji, nismo med revnimi državami razvite Evrope. Kje je torej zadržek, problem? Vedno bolj se mi ponuja odgovor, ki
5