ZDRAVJE
SLADKORNA BOLEZEN
Ustvarjena z modernim načinom življenja:
tiha, mirna, nevarna – to je naša soseda, ki je
zares že med nami in nič več samo v knjigah.
Sladkorne bolezni ne vidimo, čeprav je prisotna
že pri vsakem petem sosedu ali sosedi. Uradno je
»okuženih« v Sloveniji približno 8 % prebivalcev.
A ker so povprečja le povprečja, je prisotna pri
starejših v 20 %, po starosti 65 let pa je že čudno, če
je nekdo nima.
Nekoč smo se učili iz
knjig, da obstajata dve
veliki skupini sladkorne bolezni: prva je pri
mladostnikih, če ni
zdravljena, umreš v
dveh letih; druga skupina so (spet večinoma) starostniki, če ni
zdravljena, povzroča
vrsto poznih zapletov, ki nam otežijo življenje ali povzročijo invalidnost
zaradi možganske ali srčne kapi, amputacij nog, slepote in še česa. Kako je
danes? Bolezen dovolj dobro poznamo.
Poznamo mehanizme nastanka okvar,
poznamo številna zdravila, kako bolezen
urediti. Vseh možnih kombinacij zdravil
za posameznega bolnika je 128 in morda
še kakšna nova. Zakaj ljudje še umirajo,
če sovražnika poznamo?
Usoda sladkornega bolnika nekoč je
bila stroga dieta, skoraj stradanje, veliko omejitev pri hrani, odrekanje. Aparati
za meritev krvnega sladkorja doma so
zares v uporabi dobrih 20 let. Prej so
zdravili na slepo, bolnik je prejemal
zdravila v predpisani shemi ne glede na
njegove trenutne potrebe. Nihanja sladkorja v krvi so bila zato visoka ali nizka,
tako imenovane hipoglikemije smrtno
nevarne. Zdravil je bilo malo, hormon
inzulin je sicer kot zdravilo v uporabi
skoraj 90 let, vsa druga zdravila so mlajša. Tablete so začeli uporabljati po letu
1960, bile so močne, a tudi s stranskimi
učinki. Sladkorni bolnik je bil omejen pri
delu v službi, pri športu, doma, iz vseh
lepih aktivnosti izvzet.
Sončno stran sladkorne bolezni smo
spoznali šele pred kratkim; moderni
glukometri za meritev glukoze v krvi
še vedno zahtevajo zbadanje v prst in
kapljico krvi, a omogočijo bolniku izjemno samostojnost. Osveščen bolnik
lahko vodi bolezen sam, lahko si prilagaja zdravljenje sam, lahko si tudi življenje
kroji sam. Lahko tekmuje na maratonu,
hodi v Himalajo, lahko je znanstvenik, lahko si izbira prehrano, zdravo,
kakovostno, raznovrstno.
Tako ne bi smelo biti več
težav, vsi bolniki bi bili
urejeni, zapletov zaradi
sladkorne bolezni ne bi
bilo več. A vedno je ta
»moralo bi biti«.
V modernem času ljudje nimajo radi omejitev.
Neradi slišijo, da je hrane pravzaprav
preveč in ne le dovolj, vsaj v našem
zahodnem svetu. Neradi slišijo, da je
sprehod bolj zdrav kot TV ekran, da je
gibanje pomembno za naše zdravje.
Neradi kontrolirajo svoj sladkor, saj jih
to spominja, da so bolniki, pomeni ljudje
z napako. Neradi prevzemajo odgovornost za svoje zdravljenje, ker jih odgovornost spet omejuje. Odgovornost
pomeni, da si za zaplete sam kr