PRAVNI NASVET
UVELJAVLJANJE
ODŠKODNINSKIH
ZAHTEVKOV
Vprašanja, ki jih ljudje najpogosteje zastavljajo
v zvezi s povrnitvijo škode, so: kdaj lahko
zahtevamo povračilo škode, za povzročitev
katere je odgovoren nekdo tretji, povračilo
katere škode se lahko zahteva in od koga.
Oškodovanec lahko zahteva le povračilo
pravno priznane škode. Škodo v osnovi
delimo na premoženjsko in nepremoženjsko. Premoženjsko škodo predstavlja zmanjšanje premoženja (navadna
škoda) in preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pravno
priznana nepremoženjska škoda pa so
pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja
življenjskih aktivnosti, skaženost, razžalitev dobrega imena in časti, okrnitev
svobode ali osebnostne pravice, smrt
bližnjega in strah.
Za odškodninsko odgovornost povzročitelja škode morajo biti izpolnjenje
štiri predpostavke, in sicer protipravnost, nedopustna škoda, vzročna zveza
med škodnim dogodkom in škodo ter
odgovornost. Protipravna so ravnanja
ali opustitve ravnanj, ki so v nasprotju z
zakoni ali podzakonskimi akti, takrat govorimo o splošni deliktni odškodninski
odgovornosti, ali pa predstavljajo kršitev pogodbenih obveznosti, kar pomeni
pogodbeno odškodninsko odgovornost.
Da je odškodninska odgovornost lahko
18 | MOJ MAGAZIN 4/2016
kot se doseže z odškodnino, npr. objaviti
preklic izjave, s katero je prišlo do žalitve
časti oškodovanca v medijih.
podana, mora nujno nastati škoda,
obstajati pa mora tudi zveza med dogodkom in posledico dogodka, ki predstavlja škodo. Odgovornost je podana,
če je škoda nastala po krivdi ali iz malomarnosti povzročitelja in tudi takrat, ko
oseba objektivno odgovarja za povzročeno škodo, čeprav sama ni povzročitelj,
npr. starš za škodo, ki jo povzroči otrok,
imetnik živali za škodo, ki jo povzroči
žival.
Oškodovancu pripada odškodnina za
premoženjsko škodo v višini, ki je potrebna, da njegov premoženjski položaj
postane takšen, kakršen bi bil, če ne bi
bilo škodljivega dejanja ali opustitve, za
nepremoženjsko škodo pa se odmeri višina odškodnine glede na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine,
pri čemer se upošteva že uveljavljeno
sodno prakso glede višine zneska odškodnine v podobnih primerih.
Povračilo škode lahko oškodovanec načeloma zahteva v roku treh let, od kar je
izvedel za nastanek škode in za povzročitelja, vendar največ v roku petih let, od
kar je škoda nastala, izjemoma pa so v
nekaterih primerih, na podlagi posebnih
zakonskih določb, določeni drugačni
roki, v katerih se lahko uveljavlja povračilo nastale škode.
Oškodovanec lahko povračilo škode
zahteva z odškodninskim zahtevkom od povzročitelja ali zavarovalnice
povzročitelja, v kolikor je škoda nastala
iz zavarovalnega primera, za katerega
je povzročitelj zavarovan. V nekaterih
primerih zadošča že takšen poziv za
povračilo škode, kadar pa povzročitelj
oziroma zavarovalnica odškodnine nista
pripravljena izplačati, lahko oškodovanec terja odškodnino na podlagi vložene
tožbe na sodišču.
Za škodo odgovorna oseba je primarno dolžna vzpostaviti prvotno stanje,
kakršno je bilo pred nastankom škode,
če to ni mogoče, pa je dolžna plačati denarno odškodnino, oziroma storiti kaj
drugega, kar bi doseglo enak namen,
odvetnik Damijan Sitar,
Odvetniška družba Sitar,
Logar & Mihelčič, o. p., d. o. o.