Leonard se je malodušno splazil na svoje ležišče, ne da bi sprego-
voril besedo in v presledkih srkal iz steklenice viskija. Karen Stimson
je oblekla vodotesni jopič in splezala skozi ozek vhod na palubo ter se
pripela z varnostnim pasom. Naj se je še tako trudila, da bi obrnila ja-
drnico s krmo v veter, privezala krmilo in zmanjšala površino jader – je
ladjo vedno znova metalo iz smeri. Visoki valovi, ki so prelivali krov,
bi jo odplaknili v morje, če ne bi bila pripeta z varnostnim pasom. Bilo
ji je jasno, da se bo jadrnica slej ko prej prevrnila, če je ne bo mogoče
krmariti, in edino, s čimer bi si lahko še pomagali, je bila možnost, da
uporabijo motor.
Toda lastnik Ray Leonard ni dovolil zagnati motorja in tudi ni
vedel, koliko goriva še imajo. Vožnja z motorjem pri tako močnem na-
gibanju je preveč tvegana, je menil, ker bo propeler velikokrat pogledal
iz vode in nenadoma dobil prevelike obrate, to pa bo uničilo ležaje in
posledično tudi motor. Med to razlago je velikanski val udaril Satori z
boka in jadrnico prvič tako nagnil, da se je jambor potopil v vodo; po-
sadko je dvignilo s tal in vrglo ob steno. Pločevinke s hrano so treskale
po kuhinji, notranjost kabine se je napolnila z vodo. To je konec − je
pomislila Karen – jadrnica je resno poškodovana in se potaplja. Toda
voda je zalila kabino samo skozi pol odprta vhodna vratca. Notranjost je
bila polna razbitega stekla, navigacijsko mizo in kratkovalovno radijsko
postajo je zalila voda in tudi UHF-radio ni kazal dobrega videza.
Stimsonova, ki je
imela izkušnje samo z le-
senimi plovili, je vedela,
da lahko vezi lesenih de-
lov pri izrednih naporih
popustijo, zaradi česar
se barka potopi. Ladje,
grajene iz stekloplasti-
ke, so seveda bistveno
bolj trdne, ampak tudi ta
material ima svoje meje.
Koliko napora še … kje
73