do deset, preden se Moor spet prikaže iz vode in pene. Še vedno čepi v
košari, ki pa se je čudežno snela z dvižne vrvi in jo zdaj prosto odnaša.
Zaradi slabe vidljivosti reševalec nekaj časa sploh ne opazi, kaj se dogaja,
in zaman čaka, da ga potegnejo navzgor. Potem pa, s košaro vred, plava
do vrvi in se spet pripne nanjo. Vriesman ga potegne v letalo.
Reševanje pričnejo znova, na bolj varen način. Po radiju sporočijo
jadralcem, da jih z ladje ne morejo dvigniti, nataknejo naj si reševal-
ne kombinezone in poskačejo v vodo. Moor, ki iz helikopterja budno
spremlja dogajanje, vidi, kako se jadralci oblačijo in neodločno zbirajo
pogum za skok v viharno morje. Boji se, da bo imel v vodi težave z
Leonardom. Ker morska voda ni preveč hladna, si sname rokavice in
kapuco in natakne samo masko. To je trenutek, ki odloča o življenju in
smrti – zdaj ali nikoli!
Pilot postavi lebdeči helikopter v položaj 6 (po uri) nizko nad ja-
drnico. Pilotiranje v takem vremenu, pri orkanskem vetru, je na meji
možnega, zahteva nezmotljivo, izredno natančno upravljanje, Moor
dobi znak in odskoči.
»Ko se je reševalec po padcu spet prikazal iz vode,« je kasneje opi-
sovala dogajanje Karen Stimson, »je naglo priplaval do nas in pozdravil:
‚Živijo, jaz sem Dave Moor, reševalec … kako ste kaj?‘ In Sue je odgovo-
80