PREDGOVOR
Slovenska ljudska pesem je naše prednike spremljala od zibelke do groba. Brez pesmi ni bilo ne praznika, ne dela, veselja in ne žalosti. Ob veselih dogodkih je pesem povečala svečanost trenutka in ob žalostnih dogodkih prinašala tolažbo. Tolažbo, upanje in pogum je ljudska pesem prinašala tudi ob najtežjih trenutkih, ki jih je doživljal slovenski narod.
Pesem je bila dostopna vsakomur in glas je bil edini »brezplačni inštrument«, ki je bil vedno pri roki. Slovenci smo že od nekdaj veljali za pevski narod in ni zaman pregovor, ki pravi: Trije Slovenci – pevski zbor.
Po Sloveniji je še veliko ljudskih pevcev, ki prenašajo pesem po ustnem izročilu. Predvsem na Štajerskem, Dolenjskem, Prekmurju in Koroškem še najdemo ljudske pevce, ki so se učili načina petja in pesmi neposredno od svojih prednikov.
Na Gorenjskem pa je ta tradicija žal že povsem izumrla. Obstajajo skupine pevcev in pevk, ki poustvarjajo ljudsko pesem tako, da se jo učijo preko posnetkov, zapisov in not.
Iz tega razloga je nastal Študijski krožek pod naslovom »Mati meni, jaz hčerki«, na pobudo Ljudske univerze Kranj, tudi na Jezerskem. Ker so pesmi iz Gorenjske slabo zastopane v različnih zbirkah ljudskih pesmi so članice in član študijskega krožka na Jezerskem iskali stare pesmi iz Jezerskega in okolice (tudi na drugi strani meje v Avstriji, v okolici Železne Kaple). Kot vemo, je Jezersko do konca prve svetovne vojne upravno spadalo pod Koroško, s središčem v Celovcu. Jezerjani so že od nekdaj močno povezani z ljudmi in običaji onkraj današnje državne meje.
Študijski krožek »Mati meni, jaz hčerki« je obiskovalo 7 članov iz Jezerskega, pa bi jih na tem mestu kar naštela: Brigita Virnik, Mija Murovec, Franci Tepina, Irma Karničar Šenk, Darinka Markun, Anica Jakopič in Maja Lesar.
Pridružile pa so se nam še članice iz Železne Kaple: Karla Haderlap, Maria Stern, Rozalija Vovk, Breda Županc in Traudi Urschitz.
Sama sem sodelovala tudi na operativnem delu, ko smo povezali KUD Jezersko z Ljudsko univerzo Kranj.
Člani študijskega krožka so iskali in zbirali pesmi, ki so se včasih pele na Jezerskem.
Med pogovori s starejšimi prebivalci smo spoznali, da so se več prepevale pesmi, ki jih najdemo na avstrijskem Koroškem, kot tiste, ki so se prepevale v okolici Kranja, saj je bilo Jezersko v preteklosti bolj vezano na Železno Kaplo, kot smo tudi že omenili.
Po drugi strani pa so se pesmi veliko prepevale po planinskih domovih, kamor so zahajali različni planinci in tako s seboj prinesli pesmi iz različnih krajev, ne samo Slovenije ampak tudi Evrope npr. iz Češke.
Jezerjani pa za »svoje« - ljudske pesmi hitro povzamejo tudi narodno zabavne pesmi, npr. Ansambla bratov Avsenik.
Zato smo ob poslušanju posnetkov na starih kasetah pogosto slišali tudi te. Prav tako so bili pomešani zapisi pesmi v starih zvezkih, ki smo jih našli na podstrehah.
Eno od vprašanj študijskega krožka je bilo ali v elektronsko pesmarico uvrstiti samo tiste prave ljudske pesmi ali tudi narodno zabavne pesmi, ki so bile med Jezerjani zelo priljubljene in so jih radi peli.
Z zbirko ljudskih pesmi se bo ohranil del kulturne dediščine domačega kraja, ki bi drugače šel v pozabo. Zbirka pa bo primerna tudi za pevce brez glasbene izobrazbe, kar je smisel ljudske pesmi že od nekdaj.
Študijski krožki spodbujajo lokalno skupnost, da se zopet poveže, da se ljudje družijo med seboj in se tako posledično prenašajo znanja in vedenja iz starejše generacije na mlajšo, hkrati pa mlajša generacija nudi pomoč starejšim.
Zapisala: Maja Lesar