ki jih je prestrašila nevihta. Guillermo je brez pomislekov pomagal svojemu poškodovanemu prijatelju, čeprav ga je le ta rotil, naj ga pusti tam. Na svojih ramenih ga je odnesel nazaj v civilizacijo.
Vendar pa je prej kot v tednu dni umrl zaradi zastrupitve njegovih ran. Guillermo ga je pokopal
globoko v mehko zemljo.
Daleč v džungli sta se dva majevska duhova pogovarjala in bila osupla nad Guillermovo močjo.
Eden izmed njiju je vprašal drugega: »Ali bi ga še enkrat morali poizkusiti ubiti?« »Ne!« Je hitro
odvrnil drugi. »Nekaj mi pravi, da se bo ta mož nekega dne zagotovo vrnil nazaj po zaklad, mi pa
ga bomo pričakali. Vse ob svojem času.«
Dva tedna kasneje je izven džungle naletel na majhen ranč. Družina, ki je tam živela, ga je
povabila, naj ostane pri njih in mu pomagala okrevati. Ko se je počutil dovolj zdravega, je družini
poplačal s preostankom svojega denarja in se vrnil v Oaxaca.
Iz strahu za svojo svobodo ter varnost sebe in njegove družine, Guillermo o dogodku ni obvestil oblasti. Prav tako je tudi svoji družini povedal le majhen delček zgodbe iz džungle. Edini
dokaz na to nesrečno dogodivščino je bil majhen kipec Marije Guadalupe, ki ga je skritega hranil
v družinski sobi. Kipec je stal na opeki, pod opeko pa je bil starinski predmet, zavit v raztrgane ostanke oblačila. Ob redkih priložnostih je odvil ta predmet, ki je na svetlobi je zasijal z edinstvenim
leskom čistega zlata.
Ena izmed teh redkih priložnosti je bil večer pred odhodom Juan Vegove iz Mehike v obljubljeno deželo Ameriko. Guillermo je želel pokazati svojemu najljubšemu nečaku, Juanu, da je
lahko tudi Mehika dežela svetle prihodnosti za tiste, ki so pripravljeni trdo delati. Juan Vega je
občudoval ta starinski predmet z nenavadnimi simboli na eni strani in šifriranimi številkami na
drugi. Majevskega jezika ni poznal, zato se je spraševal, kakšno sporočilo ta predmet vsebuje. Bi
lahko bila zgodba ali je nekakšna koda? Morda lokacija še večjega zaklada? Med občudovanjem
tega ročno izdelanega in vgraviranega zlatega lista, ki je meril približno štirideset centimetrov na
trideset centimetrov, debel pa je bil kot deset listov papirja, mu je Guillermo pripovedoval grozljivo zgodbo, ki se je zgodila pred dvajsetimi leti.
Naslednji dan pred odhodom, je Juan svojemu stricu obljubil, da se bo nekega dne vrnil v Mehiko ter ustanovil svojo odpravo, ki bo odšla v izgubljeno majevsko mesto iskat preostanek skrivnostne knjige. Sedaj, leta kasneje, je končno napočil ta dan.
Ko se je Juan Jorge s svojim novim partnerjem, Thomasom Abramsom, vrnil v Oaxaco, sta
obiskala Guillerma. Za jedilno mizo jima je še enkrat pripovedoval zgodbo iz prvega iskanja majevskega zaklada. Ponovno srečanje je bilo veselo. Guillermo se je kljub svoji starosti odločil, da se
pridruži ponovnemu iskanju zaklada. Trajalo je nekaj časa, da so našli skupino usposobljenih mož
in jih opremili z orodjem, vrvmi, hrano, medicinskimi pripomočki ter ostalimi stvarmi, ki naj bi
jih potrebovali in bi lahko izboljšale njihove možnosti za uspeh. Čez nekaj dni se je nova odprava
podala na pot. Potovali so skozi mesta do kmetijskih površin, od travnikov do gora, srečujoč vse
manj in manj ljudi. Prišli so do zaraščene džungle, kjer so srečali razgibano pokrajino različnih
barv in kontrastov, ter se spoprijeli z njenimi vročimi in vlažnimi dnevi in na videz še bolj vročimi
in vlažnimi nočmi. Več delavcev se je želelo vrniti, saj jih je bilo strah, da bi jih sredi temne noči
STRAN 10
pojedla kakšna zver ali da bi se s čim zastrupili.
Thomas jim je pon udil še več denarja, da jih zadrži, saj je ogromen strah prežal nad njimi kot
oblak komarjev. Čeprav je minilo že veliko časa, se je Guillermo še vedno spominjal tragičnih dogodkov in bolečine iz prejšnje odprave. Skupino je vodil od enega klanca do naslednjega. Spremljala jih je sreča ali pa morda dobronamerno majevsko božanstvo, ki jih je vodilo po pravi poti. Po
dvajsetih napornih dneh potovanja so se okoli poldneva znašli na vznožju starodavne piramide, ki
je svoj vrh skrivala pod krošnjami dreves. Guillermo jih je opozoril na propadel predor na vhodu
piramide, ki se je porušil pri prejšnji odpravi. Tiho so zmolili, na obrazih pa se jim je pričaral nasmeh, saj je bila grobnica nedotaknjena vse od Guillermovove zadnje odprave. Našli so celo staro
taborišče, kjer so preživeli preostanek dneva ob pospravljanju okolice in pripravljanju potrebnega
orodja in opreme. Pripravili so si težko pričakovan in zaslužen močan obrok ter zaspali. Naslednji
dan se je začelo pravo delo.
Zgodaj naslednjega jutra je ena skupina mož začela odkopavati zasuti rov, druga skupina pa
je medtem začela sekati drevesa in oblikovati deske za okrepitev strehe nad predorom. Želeli so
podkrepiti mehko zemljo, da se tragedija ne bi ponovila. Čez nekaj ur so odkrili okostja. Nekaj
delavcev ni hotelo iti globlje v predor, bali so se božje jeze, ki bi jih lahko doletela. Trije izmed
mož pa so v izmenah kopali dalje ter prepričevali ostale, da je varno, da se nimajo česa bati. Ko so
izkopali še ostanke osmega umrlega moža prejšnje odprave, je Thomas vedel, da so zelo blizu. Dan
se je bližal večeru, zato so se dogovorili, da bodo s kopanjem nadaljevali naslednji dan in odprli
kraljevo dvorano.
Ko so zvečer ob dobri večerji sedeli ob tabornem ognju, je eden izmed starejših mož pripovedoval zgodbo o vražjih demonih, ki naj bi se osvobodili, če bodo nadaljevali s tem, kar počnejo.
Juan in Jorge sta zanikala njegovo zgodbo, saj naj bi bila le plod vraževerja. Vendar obrazi nekaterih mož so bili zelo zaskrbljeni. Odšli so spat, naslednje jutro pa je Thomas opazil, da je pet izmed
mož izginilo. Ukradli so nekaj oslov ter hrane in odšli. Vraževerje jih je preveč prestrašilo.
Po zajtrku so nadaljevali z delom. Do poldneva so že končali z zavarovanjem predora pred
ponovnim rušenjem. Vsi so razmišljali o tem kaj bodo odkrili. Trije izmed njih so zlezli v kraljevo
počivališče. Bilo je približno štiri metre dolgo, štiri metre široko in dva metra visoko. Ozračje je
bilo zatohlo, vendar je Thomas imel s seboj dolgo gumijasto cev, pritrjeno na nekakšen meh, ki je
od zunaj prinašala svež zrak. Prav tam, na pol metra visoki postelji, je ležalo okostje kralja. Zlata
maska je prekrivala njegovo lobanjo, nekaj dišečih kosov ročno tkane tkanine pa je prekrivalo
okostje. Smaragdni kamni, ki jih je nekoč ponosno nosil, so bili nanizani na zlati verižici. Na nekoliko nižjih posteljah sta ležali še dve okostji. Glede na njuno velikost bi lahko pripadali ženski
in otroku, Juan je predvideval, da je kraljičino in od enega njunih otrok. Thomas je nato s svojo
svetilko osvetlil skrajno steno, kjer je opazil preostanek zlate majevske knjige. Vedel je, da bo vsak
muzej navdušen s pridobitvijo te edinstvene starodavne relikvije. Spraševal se je, kakšno sporočilo
vsebuje. Toliko majevske kulture je bilo izgubljene, ko so Španci stopili zlate majevske predmete in
jih poslali v Španijo. Thomas se je počasi premikal po prostoru in vzel nekaj fotografij, Jorge pa je
začel šteti liste v zlati knjigi. Naštel jih je 259. Torej, skupno število strani, s tisto v Oaxaci, je 260,
STRAN 11