svoj majhen dom. Ko ga bo naslednjič videl, bo izgledal kot grad. Guillermo jih je upočasnjeval,
videti je bil, kot da ga kuha. Zagotavljal je, da je v redu. Thomas mu je potipal čelo in ugotovil, da je
njegova temperatura že zelo povišana. »Pij več vode«, mu je dejal, »in vzemi nekaj teh aspirinov«.
Pri naslednje potoku so se utaborili. Kljub temu, da je bilo še nekaj ur pred nočjo, so potrebovali
počitek. Osli so bili videti v redu, še celo bolje kot možje, kljub temu da so vso pot tovorili težko
prtljago.
Novo jutro jim je prineslo zlovešče darilo. Vrnili so se še trije ukradeni osli. V može se je naselil
še večji strah. Le kaj se je dogajajo na poti pred njimi? Thomas je slišal može govoriti o nevidnih
demonih. Po dveh urah hoje po poti, kjer je bil na eni strani strm klanec, na drugi pa globok prepad so sredi poti zagledali razlog, zakaj so se osli vrnili. Na tleh so ležala še tri trupla, razmetana v
razdalji dvajsetih metrov drug od drugega. Njihove mačete so ležale v dosegu njihovih rok, vendar
ni bilo nobenih sledi krvi, ne na rokah, kot tudi ne na telesih. Thomas si je skoraj želel, da bi imeli
rane. Nekoga z zobmi in kremplji bi namreč lahko ubil. Pokopali so trupla. Spraševali so se, kaj
slabega se tukaj dogaja? Nekaj ur kasneje so našli še zadnjega ukradenega osla, ki se je pasel ob
poti. Čez nekaj minut pa so odkrili še eno truplo. Tudi tokrat brez sledi boja. Tokrat so želeli oditi
ne da bi ga pokopali, vendar jih je Thomas prepričal, da to morajo storiti. Kot se je naučil v vojni,
delo odganja strah.
Utrujeni so nadaljevali svojo pot proti domu. Bilo jih je tako strah, da se na izčrpanost sploh
niso menili. Le misel na družino in prijatelje jih je spodbujala, da so se premikali naprej, kljub
vsem bolečinam in naporom. Potovali so od enega hriba do drugega in si sproti utirali pot. Guillermo je podoživljal svojo preteklost. Ali se mu bo tudi tokrat uspelo vrniti domov, v Oaxaco?
Pogledal je obraze ostalih delavcev. Odsevali so strah. Zli duhovi so jim šepetali, da so le še hodeči
mrtveci. Da jih čaka le še nekaj ur ali kratkih dni, ko se bodo po tej Zemlji sprehajali le še njihove
duše.
SE NADALJUJE…
JANJA KODRIČ
SOAVTORJA
JUAN FRANCISCO BLANCO
STRAN 15