OD LESA IN PLATNA DO POLIETILENA
Med pripravo orodja za izdelavo kajaka. Arhiv družine Tonija Prijona ml.
Prijon je leta 1962 v Rosenheimu odprl obrtno delavnico, ki jo je postavil na zemljišču soproge Lotte. Začetki so bili težki, prvo leto je čolne izdeloval sam, nato sta se mu pridružila slovenska mizarja iz Tolmina.
Zaslutil je prihodnost v tehnologiji gradnje plovil iz takrat nove vrste plastičnih mas in se med prvimi lotil razvoja izdelave čolnov iz armiranega poliestra oz. stekloplastike( fiberglas). Nova tehnologija je omogočala neskončne možnosti oblikovanja linij trupa. Prijon si je do zadnje podrobnosti zamislil in realiziral tako rekoč » idealno obliko « čolna, ki je pri čolnih z lesenim ogrodjem in platneno prevleko ni bilo mogoče doseči. » Kmalu smo postali eden najboljših izdelovalcev tekmovalnih čolnov z najboljšimi modeli. Leta 1978 sem imel zaposlenih pet oseb, enako kot moj oče v svoji mizarski delavnici pred vojno v Solkanu. Delali smo cele dni, brez dopusta. Prvi dopust sem imel šele leta 1977, ko smo z družino odšli za dva tedna veslati v Bovec.« Kot vešč mizar se je loteval izdelave in izboljšav kajakaških vesel. V obliko vesla je vnesel nove zamisli, kot so npr. rebrasti žlebovi na lopati vesla in ovalni zaključek lopate. Domislil se je tudi enostavne rešitve, kako zatesniti anorak pri odprtinah, in sicer z elastičnimi manšetami. Posel je stekel in kupci so na čolne čakali do pol leta.
Če so vedno lažji čolni iz novejših kompozitnih materialov na osnovi epoksidnih smol in ogljikovih vlaken za tekmovalce predstavljali konkurenčno prednost, je bilo prav nasprotno pri rekreativnih kajakaših na divjih vodah. Robustnost in odpornost na udarce sta bili zanje pomembnejši od mase čolna. Proizvajalci rekreativnih kajakov so začeli uporabljati odpornejše mase iz termoplastičnih materialov, kakršen je polietilen. Prelom v 80. leta, ko si je polietilen utiral pot v množično proizvodnjo plovil, je pomenil tudi svojevrsten mejnik v Prijonovi tovarni. Ob tekmovalnih čolnih so začeli več pozornosti namenjati potovalnim kajakom, kanujem in rekreativnim kajakom za veslanje na divjih vodah.
» Svetovni vrh smo dosegli s čolni iz polietilena. Z dobrim znancem sva študirala, kako izdelati čoln iz materiala, ki se ne bi uničeval, kar bi bila osnova za množično kajakaštvo. Moj prijatelj je nameraval izdelovati surf deske, jaz pa kajake. A investicija je bila neverjetna. Do takrat so bili stroji za pihanje polietilena le majhni. Mi smo potrebovali ogromnega.«
32