Toni Prijon( desno) in Jože Srebrnič v delavnici brodarskega društva Solkan okoli 1950. Arhiv Albina Špacala.
Sprevidel je, da doma nima prihodnosti in se odločil za prebeg v Italijo ter naprej v Rosenheim na Bavarsko. Pridobil je nemško državljanstvo in se leta 1957 zaposlil v znani tovarni kajakov Klepper. Njihovi zložljivi kajaki z lesenim ogrodjem in prevlečeni s platnom( Faltboot) so bili tedaj sinonim za kakovost. Veliko prostega časa je namenil treningu kajakaškega spusta in leta 1958 osvojil naslov nemškega prvaka. Naslednje leto je bilo prvo svetovno prvenstvo v spustu na divjih vodah na reki Vézères. Prijon je predlagal, da se ga udeležita tudi Pavel Bone in Bogdan Svet. Jugoslovanska kajakaška zveza ju ni podprla, zato sta se ga udeležila na lastne stroške. Naslov svetovnega prvaka je za Nemčijo osvojil Prijon, Bone je bil drugi, tretjeuvrščeni Švicar pa je tekmoval s čolnom, ki ga je izdelal Bone. Prijon je že prej zapustil tovarno in odšel na svoje, tako da je po osvojitvi naslova nadaljeval z izdelavo vesel in kasneje tudi čolnov. Leta 2007 je bil sprejet v International Whitewater Hall of Fame( Maryland, ZDA) zaradi izjemnih dosežkov na področju oblikovanja in izdelave kajakov. V devetdesetih letih 20. stoletja se je postopoma umikal iz podjetja in ga prepuščal sinovoma. Upokojil se je leta 2011.
Domotožje ga je vleklo v Soško dolino, kjer je obnovil hišo v Logu pod Mangartom. V Klavžah je postavil tovarno za izdelavo vesel, v Čezsoči pa kajakaški center in trgovino. Prispeval je k razvoju turizma v Posočju, ki ga je promoviral v svetu, in na različne načine podpiral mlade športnike in društva. Občina Bovec mu je julija 2016 podelila naslov častnega občana. Umrl je 30. decembra 2016 v Rosenheimu, kjer je tudi pokopan. Kajakaškemu svetu je zapustil neprecenljivo dediščino.
31