ZNANOST
Ostali del ekipe, ki je bil sestavljen iz predstavnikov PK Slovenske Konjice, PK Ponirek iz Kočevja, pripadnikov Slovenske vojske, Civilne zaščite in članov PGD Šalka vas, je poskrbel, da so bili potopi izvedeni v skladu z vsemi normativi, ki veljajo za to vrsto potapljanja. Prav so nam prišle bogate izkušnje kolegov iz PK Ponirek, ki so pripravili prizorišče potopa. V približno petnajst centimetrov debel led smo z motorno žago vzporedno z obalo vrezali tri odprtine, in sicer glavno trikotno odprtino, ki je služila za vstop in izstop pod led, ter dve varnostni odprtini na razdalji petindvajset metrov.
Potapljanje je bilo organizirano v dveh skupinah, vendar se je pod led potopil le en par naenkrat. Potapljači so bili varovani z dvema vrvema od luknje do luknje, za varnost sta skrbela prosti potapljač in anesteziolog Boris Erak.
Ekspozicija v vodi, ki ni imela več kot štiri stopinje, je od trenutka, ko so invalidni potapljači zapustili invalidski voziček in se nanj zopet vrnili, trajala približno dvajset minut. Maksimalna globina je znašala do pet metrov, saj je bil potop organiziran vzporedno z obalo na oddaljenosti desetih metrov, kjer je to maksimalna globina.
Vreme je bilo zelo ugodno, saj je bilo brezvetrje z relativno visokimi temperaturami za ta letni čas. Potopi v vodi z odlično vidljivostjo so potekali brez posebnosti, čeprav so imeli vsi invalidni potapljači mokre obleke. Vsak potapljač je uporabljal dva potapljaška računalnika, saj smo poleg standardnih podatkov zbirali tudi pulz in porabo zraka. Celoten proces je pridno snemal neuničljivi Vojko Nežmah, ki je kljub ogrevani obleki komaj zdržal do konca zadnjega potopa.
47