Invalidni Potapljač 1 | Page 28

VELIKI INTERVJU
Povejte nam prosim, kako je daljnega leta 1971 nastala prva izdaja » Ronjenja u sigurnosti « in komu je bila knjiga takrat namenjena?
Do leta 1971 so bili na območju bivše Jugoslavije na voljo potapljačem le redki primerki knjige dr. Nikole Babca » Ronjenje i podvodni radovi « iz leta 1953. Ta odlična knjiga vsebuje zgolj tehnične probleme potapljanja v klasičnem skafandru, ni pa omenjeno avtonomno potapljanje, ki v času pisanja njegove knjige pri nas sploh ni obstajalo. Prav zaradi tega so me potapljači splitskega Mornarja, med katerimi bi posebej izpostavil Milovana Sekulića in Đorđeta Komazeca, nagovorili, da sem pričel pisanje knjige o medicinsko-tehničnih in izobraževalnih problemih avtonomnega potapljanja, in tako je nastalo prvo » Ronjenje u sigurnosti «.
Kakšno je bilo potapljanje in kakšno šolanje potapljačev v tem času? Od koga oziroma iz česa so se učili?
Le
redki
potapljači
v
Splitu,
Pulju
in
Sloveniji
so konec petdesetih let 20.
stoletja od potapljaške opreme
imeli aparate na zrak in uteži,
potapljali pa so se v kopalkah.
Potapljaški tečaji so v tistih časih trajali okoli štiri tedne. Načrt in program teh tečajev se takrat nista razlikovala od tistih za prvo kategorijo avtonomnih mornariških potapljačev. Na začetku so na tečajih tehnično problematiko v glavnem predavali potapljači, ki so bili podoficirji ali oficirji JRM, medicino potapljanja pa so obširno in sistematično predavali mornariški zdravniki. Potapljači so si večinoma zapisovali predavanja in se kasneje iz zapiskov učili. Na koncu tečaja so sledili teoretični in praktični izpiti, pri čemer je treba poudariti, da sta bili kakovost teoretičnega in praktičnega dela ter kontrola naučenega na zelo visokem nivoju.
Kaj se je po vašem mnenju spremenilo v potapljanju v teh štiridesetih letih? Ali je postalo potapljanje varnejše ali samo dostopnejše večjemu številu ljudi?
V zadnjih dvajsetih letih se teoretično in praktično šolanje potapljačev vse bolj reducirata. Šolanje potapljačev v največjem delu poteka v potapljaških centrih izključno na komercialni bazi, pogosto se zaključi v dveh vikendih, redkeje traja dlje, zaradi česar sta tako teoretično kot praktično znanje na nižjem nivoju. Vseeno je treba izpostaviti, da obstaja manjši del odlično opremljenih potapljaških centrov in klubov, v katerih se še vedno pridobiva znanje na visokem nivoju. Kratkotrajnost šolanja se danes do neke mere nadomešča s tehnično bolj kakovostno potapljaško opremo, z vidika varnosti pa v glavnem z uporabo kakovostnih zaščitnih oblek( suhe obleke variabilnega volumna), obvezno uporabo kompenzatorja plovnosti in, kar je najvažnejše, poleg glavnega tudi z uporabo rezervnega hidrostatskega regulatorja. Vse pogosteje se uporabljajo tudi potapljaški računalniki, ki ob pravilni uporabi in tehnični kontroli še povečujejo stopnjo varnosti. Menim pa, da nepopolnega teoretičnega in praktičnega znanja tehnika ne more v popolnosti nadomestiti. Znanje bi moralo slediti zdajšnjemu nivoju tehnične opremljenosti oziroma razvoju opreme. Vsemu temu je treba dodati tudi problem neobvezne medicinske selekcije in kontrole potapljačev, kar prav tako ogroža varnost potapljačev. Zaradi tega se zavzemam, da se ponovno uvedeta medicinska selekcija neprofesionalnih potapljačev in obdobna liberalnejša zdravstvena kontrola. Navedeno zahtevo posebno jasno definirajo obvezujoči predpisi v nekaterih zahodnih državah.
28