Invalidni Potapljač 1 | Page 28

VELIKI INTERVJU

Povejte nam prosim , kako je daljnega leta 1971 nastala prva izdaja » Ronjenja u sigurnosti « in komu je bila knjiga takrat namenjena ?

Do leta 1971 so bili na območju bivše Jugoslavije na voljo potapljačem le redki primerki knjige dr . Nikole Babca » Ronjenje i podvodni radovi « iz leta 1953 . Ta odlična knjiga vsebuje zgolj tehnične probleme potapljanja v klasičnem skafandru , ni pa omenjeno avtonomno potapljanje , ki v času pisanja njegove knjige pri nas sploh ni obstajalo . Prav zaradi tega so me potapljači splitskega Mornarja , med katerimi bi posebej izpostavil Milovana Sekulića in Đorđeta Komazeca , nagovorili , da sem pričel pisanje knjige o medicinsko -tehničnih in izobraževalnih problemih avtonomnega potapljanja , in tako je nastalo prvo » Ronjenje u sigurnosti «.

Kakšno je bilo potapljanje in kakšno šolanje potapljačev v tem času ? Od koga oziroma iz česa so se učili ?

Potapljaški tečaji so v tistih časih trajali okoli štiri tedne . Načrt in program teh tečajev se takrat nista razlikovala od tistih za prvo kategorijo avtonomnih mornariških potapljačev . Na začetku so na tečajih tehnično problematiko v glavnem predavali potapljači , ki so bili podoficirji ali oficirji JRM , medicino potapljanja pa so obširno in sistematično predavali mornariški zdravniki . Potapljači so si večinoma zapisovali predavanja in se kasneje iz zapiskov učili . Na koncu tečaja so sledili teoretični in praktični izpiti , pri čemer je treba poudariti , da sta bili kakovost teoretičnega in praktičnega dela ter kontrola naučenega na zelo visokem nivoju .

Kaj se je po vašem mnenju spremenilo v potapljanju v teh štiridesetih letih ? Ali je postalo potapljanje varnejše ali samo dostopnejše večjemu številu ljudi ?

V zadnjih dvajsetih letih se teoretično in praktično šolanje potapljačev vse bolj reducirata . Šolanje potapljačev v največjem delu poteka v potapljaških centrih izključno na komercialni bazi , pogosto se zaključi v dveh vikendih , redkeje traja dlje , zaradi česar sta tako teoretično kot praktično znanje na nižjem nivoju . Vseeno je treba izpostaviti , da obstaja manjši del odlično opremljenih potapljaških centrov in klubov , v katerih se še vedno pridobiva znanje na visokem nivoju . Kratkotrajnost šolanja se danes do neke mere nadomešča s tehnično bolj kakovostno potapljaško opremo , z vidika varnosti pa v glavnem z uporabo kakovostnih zaščitnih oblek ( suhe obleke variabilnega volumna ), obvezno uporabo kompenzatorja plovnosti in , kar je najvažnejše , poleg glavnega tudi z uporabo rezervnega hidrostatskega regulatorja . Vse pogosteje se uporabljajo tudi potapljaški računalniki , ki ob pravilni uporabi in tehnični kontroli še povečujejo stopnjo varnosti . Menim pa , da nepopolnega teoretičnega in praktičnega znanja tehnika ne more v popolnosti nadomestiti . Znanje bi moralo slediti zdajšnjemu nivoju tehnične opremljenosti oziroma razvoju opreme . Vsemu temu je treba dodati tudi problem neobvezne medicinske selekcije in kontrole potapljačev , kar prav tako ogroža varnost potapljačev . Zaradi tega se zavzemam , da se ponovno uvedeta medicinska selekcija neprofesionalnih potapljačev in obdobna liberalnejša zdravstvena kontrola . Navedeno zahtevo posebno jasno definirajo obvezujoči predpisi v nekaterih zahodnih državah .

28