REPORTAŽA
Najnovejša pridobitev Evrope, ki se uradno imenuje Y-40 The Deep Joy, je najgloblji bazen na planetu, napolnjen s termalno vodo. Mojstrovino arhitekta Emanuela Boaretta je 5. junija 2014 predal namenu neuničljivi Enzo Maiorca, ki je bil pred leti tudi gost simpozija Diving AST v Zrečah. Pod površino 378 kvadratnih metrov velike posode različnih globin je nalitih 4300 kubičnih metrov termalne vode, s temperaturo do 34 stopinj Celzija, vse do uradne največje globine 42 metrov, ki jo je osebno izmeril še eden od zadnjih velikih legendarnih potapljačev na vdih, Umberto Pelizzari. Ta nova potapljaška destinacija, ki se nahaja v neposredni bližini Padove, je porinila nekoč najglobljega Nema 33 na drugo mesto, nam pa vzela razlog za ponovni obisk Belgije, oziroma prestolnice naše nove domovine.
Kot so bile nekje na začetku omenjene ubite sanje majhnega človeka, kamor spadamo sami, nam ni ostalo drugega, kot da se v dobri stari klubski maniri preštejemo, si » po študentsko « razdelimo stroške, in se ob pomoči lastnikov kombiniranih vozil odpravimo na terapevtsko potapljanje v vasico Montegrotto Terme, kjer se v sklopu hotela Terme Millepini nahaja omenjeno čudo.
Prvič smo s seboj vzeli zgolj sebe in običajno zalogo domačih izdelkov, od vina, salam, bunk, do drobnega peciva, ki so ga napekle članice aktiva invalidnih žena. Ježa v treh gospodarskih vozilih je tekla po dolgi ravni poti. Naši sosedje in kolegi v evropskem parlamentu so nas zgolj po enkrat v vsako smer » ocepili « za cestnino, ki je v primerjavi » sa magistralom A1 « enaka dajatvi pri nedeljski maši. Potop je bil planiran in rezerviran točno opoldne, saj je » high noon « po besedah Antonia zagotavljal najmanjšo gnečo. Potapljanje z jeklenko se namreč prične vsako polno uro in traja največ 40 minut z obveznim varnostnim postankom.
Ker smo bili praktično iz vseh koncev naše domovine, smo se odločili, da se na romanje odpravimo iz prestolnice, kjer so bila parkirana gospodarska vozila. Večina nas je iz božje previdnosti krenila na pot že ob petih zjutraj, zato smo bili več kot presenečeni, ko smo že malo pred deveto stali pred vrati majhne zgradbe, ki v svoji kleti skriva več kot štirideset metrov globok vodnjak.
Že sam vstop v zgradbo, ki je pravo nasprotje tega, kar se vidi z ulice, v kombinaciji s prisrčno ekipo mladincev, ki so nam temeljito razkazali objekt in ponudili prav vse, kar si lahko gibalno ovirani potapljači zaželijo, je potrdil, da se je pot izplačala. Če smo v bruseljskem Nemu 33 sami, brez pomoči » do invalidov razumevajočega osebja « nosili invalidne potapljače v drugo nadstropje, potem smo imeli v Y-40 možnost, da uporabimo razkošno dvigalo, ki vodi od garderobe do samega roba bazena skozi tunel, ki ga z vseh strani obdaja voda. Emanuele Boaretto je vedel, da je delež mladih in lepih potapljačev v upadanju, in da za njimi prihaja množica betežnih, saj si drugače ne moremo razložiti, da objekt nima niti ene same arhitektonske ovire.
21