PRaVA raKETA
L
opar je za teniške igralce precej več kot le športni rekvizit. Je podaljšek roke – desnice, levice ali obeh. Od njihovega razumevanja in uigranosti je
odvisna učinkovitost božanja, vrtenja, razvajanja, negovanja in izstreljevanja žogice iz rumenega filca. Pa tudi to še ni vse. Lopar je nekakšna
igralčeva osebna izkaznica. Je nekaj, kar z leti postane del njega. Velika večina največjih asov je dolga leta igrala z enim in istim modelom loparja,
čeprav so na trg prihajale vedno nove izpopolnjene različice. Navada je pač železna srajca. Ko se igralec in lopar združita v eno, nima smisla na novo
izumljati tople vode. Ampak doseči to stopnjo še zdaleč ni lahko. Od izbire loparja je odvisno marsikaj. In to ne samo pri vrhunskih igralcih in
tekmovalcih, temveč tudi pri rekreativcih. Morda pri slednjih še toliko bolj. Mnogi namreč naredijo klasično napako in si na začetku teniške poti
omislijo preveč zahteven lopar, ki ga ne morejo in ne znajo izkoristiti. Napačen lopar je skupaj z napačno tehniko sokrivec za klasične teniške poškodbe,
kot je na primer teniški komolec.
Razmerje nadzora in moči
Če nekoliko poenostavimo, bi lahko dejali,
da se vse vrti okoli kontrole in moči. Igralci
z izpiljeno tehniko, se pravi tekmovalci in
vrhunski rekreativci, udarjajo s polnimi zamahi
in udarce izvajajo z veliko hitrostjo. Ker s tem
ustvarijo dovolj moči, seveda potrebujejo
loparje z večjo kontrolo. Zato so tekmovalni
loparji že na pogled najbolj klasični. Njihovi
profili imajo konstantno širino in se gibljejo
okoli 20 milimetrov. Ti loparji omogočajo
izvajanje vseh vrst udarcev tako ravnih kot
rotiranih.
Na drugi strani so začetniki, ki udarce izvajajo
počasi in z močno skrajšanimi zamahi. Zato
potrebujejo izdatno dozo moči. V tem oziru
jim lahko na pomoč priskoči lopar s širokim
profilom (okoli 30 milimetrov). Seveda pa ob
tem žrtvujejo kontrolo, zelo otežena je tudi
izvedba rotiranih udarcev. Med obemi
skrajnostmi je skorajda nešteto kombinacij,
ki nudijo optimalno rešitev za katerikoli
nivo znanja.
Ročaj
Ko