SKUPNE TURE
bilo zelo strmo, zato smo iskali najugodnejšo smer
vzpona do vrha. Vzpenjanje z vijuganjem je postalo
prestrmo, zato smo nadaljevali s smučmi na hrbtu in
se povzpeli po lažjem grebenu do vrha. Čez nekaj
časa je za nami prisopihal še naš »lokalec«, ki mu
ni bilo nič jasno: »Why, why sem gor?«. Martin mu je
lepo pojasnil, da bo vsak dan tako, ali še huje.
Na enem od vrhov v Kirgiziji, imena
nismo vedeli (foto: arhiv Milan Meglič)
v Kirgiziji namreč še ni bilo okuženih, ravno tako ne
kaj dosti v Turčiji (tja smo potovali preko letališča v
Istanbulu). In tako je prišel dan odhoda. Odšli smo z
majhnim cmokom v grlu, češ – kar bo, pa bo.
Na letališču v Biškeku, kjer smo pristali, so nam po-
merili temperaturo, potem smo na virus kar kmalu po-
zabili. Natrpali smo se v velik kombi, ki nas je odpeljal
približno 400 km proti cilju. Pot nas je vodila naprej
proti vzhodu mimo jezera IssykKul do mesta Karakol,
od tu pa še naprej proti vasici Jurgoland, ki že leži
med predgorjem Tian Shana. Za nas je bilo že vse
pripravljeno – postavljene tri jurte, mobilna sauna (ru-
ske izdelave), vendar v popolnem delovanju. Za nas
so res lepo poskrbeli vodja tabora, kuhar in mojster
ognja, ki nam je tudi v jurtah vsak dan zakuril. Še isti
dan smo odšli na razgledno turo skozi strm gozdiček
nad taborom. Prispeli smo na velik plato, nad njim
pa so se dvigali prvi tritisočaki, ki smo jih osvajali v
naslednjih dneh. Povzpeli smo se skoraj do višine tri
tisočakov, ker pa je sonce že zahajalo smo se morali
vrniti v dolino. Spoznali smo, da so tu dimenzije gora
povsem drugačne–obsežnejše, da je sneg drugačen.
Na strminah je bilo dobro, na položnih delih si se pa
kar pogreznil in glede na to, da smo bili tako odmak-
njeni v divjino, smo morali biti previdni.
Prvo noč smo prespali kot za šalo, saj nam je dolga
pot in časovna razlika vzela potreben spanec. Nas-
lednji dan smo začeli z osvajanjem vrhov. Pridružil
se nam je še lokalni »vodnik« – mlad fant, ki je znal
smučati, iz mesta Karakol. A v teh delih gora ni bil
še nikoli. Če smo ga kaj vprašali je pogledal na Go-
ogle Maps in to je bilo to. Dan je bil lep in obeti so
bili dobri. Izbrali smo najvišji vrh. Pot do vznožja se
je kar vlekla, nekje smo pošteno gazili. Pobočje je
Po strmih kuloarjih smo se v dveh smereh spustili v
vznožje in neizmerno uživali. Naš vodnik Bric je ubral
svojo varianto na sosednji hrib. Večinoma smo se od-
ločili, da gremo še mi za njim (he he, poceni tura, gaz
je že narejena!). Našemu »lokalcu« je bilo še veliko
manj jasno, kaj se gremo. Obe skupini, vsaka po svo-
je, smo odsmučali v odlični smuki v dolino. V taboru
nas je pričakalo pivo, Perotova »Malinca« in še kaj.
Po večerji smo veselo kramljali v eni izmed jurt. Pivo,
ki je bilo planirano za nekaj dni, je kar izpuhtelo, kar
domačinom nikakor ni bilo jasno. Naslednji dan se je
zadeva ponovila. Ponovno en vrh ni bil dovolj, morali
smo na dva. Zopet smo odsmučali strme kuloarje in
neznansko uživali. V taboru nas je že čakala sveža
pošiljka piva.
Po informacijah smo ugotovili, da se bomo mora-
li predčasno vrniti nazaj v domovino, ker so se vsa
evropska letališča po vrsti zapirala. Da ne bo šlo vse
v nič, je bilo treba spiti večino nove zaloge piva. Na-
črtovana tura za naslednji dan je splavala po vodi,
kar je bilo dobro, saj nas je čakala dolga pot domov.
Kot bi slutili, da bomo morali prej domov, smo vse
prejšnje dni maksimalno izkoristili, kar je tudi prav.
Po pogovoru s fanti nikomur ni bilo žal, da je šel na
to odpravico.
Vračali smo se po isti poti, le okoli jezera smo šli po
drugi strani. Nikakor se nisem mogel spomniti, kje
smo kampirali leta 2005, ko smo bili po odpravi na
Pik Lenin nekaj dni v bližini pri tem jezeru. V Biške-
ku smo si ogledali center mesta, šli na eno »fancy«
večerjo, potem pa na letalo za Istambul. Letališče je
bilo skoraj prazno, na info tabli je bilo zaradi odpo-
vedi letov vse rumeno. Vedeli smo, da je odločitev
o predčasni vrnitvi pravilna. Za sedaj kaže, da smo
domov prišli vsi zdravi, kar je najbolj pomembno. Je
pa gotovo, da si bomo to izkušnjo dobro zapomnili,
saj svet po tej epidemiji verjetno ne bo več takšen
kot prej.
V mojem seznamu sem zajel le tiste ture, ki so bile
v organizaciji društva ali so bili udeleženci večinoma
člani GRS. Trudimo se, da iščemo cilje, ki bi bili po
volji večinskemu delu članstva. Udeležba je različ-
na, vremenska napoved pa včasih nekatere odvrne,
tako se na seznamih velikokrat znajdemo eni in isti,
ki včasih tvegamo, vendar nam je na koncu lepo.
GORSKI reševalec 37