SKUPNE TURE
plezanjem, enemu od otrok je bila napoti rampa, ko
je kolesaril, za nameček smo ob povratku imeli še
prometno nesrečo in razbili kombi. Vse pa se je na
koncu srečno končalo.
8. 3. 2018 Silvretta – 12 udeležencev
Silvretta je najzahodnejša skupina, kamor smo se do
sedaj odpravili in sicer po že znani cesti mimo Inns-
brucka do Arlberga in naprej v Partenen. Od tu smo
se z žičnico zapeljali do zadnje postaje že zaprte-
ga smučišča, nato je sledila še vratolomna vožnja s
kombiji skozi dolg predor, narejen v živo skalo in nap-
rej po spluženi gorski cesti do izhodišča pri jezeru.
Tako jezero, kot koča nad njim, nosita ime po gorski
skupini, kjer se nahajata. Kot običajno, smo se že
prvi dan odločili za vzpon na sedlo nad kočo, da smo
si ogledali cilje za prihajajoče dni. Razmere za smu-
čarijo so bile odlične, prav tako koča in seveda naša
druščina. V naslednjih dneh smo osvojili nekaj vrhov:
Silvretta horn 3244 m in najvišjega v skupini Piz Buin
3312 m . Oba vrhova s smučmi nista dostopna, nanju
je bilo treba splezati z derezami in cepini. Smučari-
ja kljub mestoma slabi vidljivosti – odlična. Naslednji
dan smo se v snežnem metežu nekateri povzpeli še
na markantno špico Dreilander spitze 3197 m, kjer je
bilo treba uporabiti kar nekaj alpinističnega znanja.
Popoldan smo krenili v dolino in nazaj proti domu.
Robi na grebenu
Schrankogel
(foto: Milan Meglič)
Avgust 2018 Wilder Kaiser – 8 udeležencev
Gorska skupina, ki veliko ponuja. Od ekstremnega
plezanja v prvovrstnem apnencu, ferate in lepe pla-
ninske poti. Turizem je tu zelo razvit predvsem do
vznožja gora. Nastanili smo se v kampu blizu jezera
na severni strani gorske skupine. Beno in Matic sta
v navezi splezala nekaj krajših smeri, ostali so osva-
jali vrhove po planinskih poteh. Vreme in družba kot
vedno – odlična.
25. 1. 2019 Gruzija – 6 udeležencev
Čeprav to ni bila ravno organizirana skupna tura, se
nas je pa zbralo kar nekaj iz našega društva, zato se
mi zdi primerno, da jo tudi tu predstavim. Na pot smo
odrinili 26. 1., s kombijem do Budimpešte, od tam pa
z letalom v Kutaisi – drugo največje mesto v Gruziji.
Sledila je več urna vožnja v gorsko pokrajino Svaneti
do mesta Mestia, kjer smo bili nastanjeni. Mesto je
prijetno, turizem je v razvoju, lokalov dovolj, turistov
pa ravno za pokušino. Istega dne popoldan smo odšli
na smučišče nad mestom, da si ogledamo terene.
Že tam so se vrstili čudoviti razgledi na Užbo 4710,
Škara 5203 in Tetnuldi 4858. Visoki hribi so od mesta
nastanitve kar precej odmaknjeni, zato za vzpon na-
nje rabiš vsaj dva dneva in dobre razmere.
Naslednji dan je kar močno snežilo, tako da je za-
padlo nekje od 20 do 30 cm snega. To je pomenilo,
da kam višje ne bomo mogli, smo pa imeli zato ide-
alne razmere za pristope in smučanje z okoliških tri
tisočakov. Dobili smo tudi svojega lokalnega vodnika,
ki nam je pokazal, kje je najboljša smuka. Na svojo
žalost je kaj kmalu spoznal s kom ima opravka, in od
takrat naprej zanj ni bilo počitka (smeh). Vmes smo
odpotovali za dva dni v približno 40 km oddaljen kraj,
baje najvišjo stalno naseljeno vas Usghuli 2200m. Že
sama vožnja do tja je bila prava avantura. Vozili smo
se po slabo spluženih cestah, čez podrto hišo, ki je
ponoči padla na cesto, čez plaz, ki je v soteski zasul
cesto. V prvinski vasici smo pri domačinih zares uži-
vali, smučali nedotaknjen pršič in imeli razgled na res
krasne gore Kavkaza. Po vrnitvi v Mestijo je zvečer
sledilo spoznavanje mesta, lokalov s pristno domačo
glasbo, vinom in čačo (to je vrsta žganja).
Hodili smo po dolini, ki pripelje do Leila Peaka 4100m,
vendar smo vzpon zaradi preobilice snega zaključili
na grebenu in odsmučali približno 1500 višinskih me-
trov v dolino. Zadnji dan smo odšli na dokaj novo in
moderno smučišče pod goro Tetnuldi in se po kuloar-
ju odpravili na sedlo nad njim. Trije smo se povzpeli
še na sosednji vrh, kar je bila tudi najvišja dosežena
višina (nekje 3400m). Smučali smo daleč v sosednjo
dolino, kamor nas je prišel iskat šofer. Sledila je (tok-
34 GORSKI reševalec