USPOSABLJANJE IN URJENJE
bertom še kar hitro predelala predvidene izpitne teme.
Kljub vsem vajam, sem imel še vedno največ težav
z improvizirano reševalno tehniko padlega soplezalca
in delom reševalca spremljevalca, kar vključuje žimar-
jenje in spremembe smeri. Tudi bolj kompleksna iz-
vedba tirolske žičnice in preveč manevrov pri tipizirani
reševalni tehniki bi mi povzročilo nekaj težav.
Za silo opremljena z vsem znanjem, sva se z Rober-
tom 23. septembra 2018 odpravila na usklajevalni se-
minar. Po večinoma lepem septembru nam je vreme
prekrižalo načrte in namesto v Tamarju, smo končali
na kranjskogorski komunali. Večino dneva je lilo kot
iz škafa in res sem bil hvaležen komunali za streho
slediti. Ko smo okrog osmih zvečer končno zaključili z
zgodovino GRS, je sledila še večerja v Tamarju.
Zadnjih 14 dni pred izpitom sva z Robertom le še
izpopolnjevala reševalske veščine do »popolnosti«.
Kljub vsem vajam, potrpljenju inštruktorjev in prebi-
ranju učbenika, so se v glavi še vedno vsakič znova
pojavljala vprašanja: »Kam že vpnem tale konec štri-
ka?«, »Dva ali trije ovoji okrog vitle?« ...
Na izpitni dan prvi vikend oktobra smo imeli več sre-
če z vremenom kot na usklajevalnem seminarju. De-
ževati je začelo šele čisto na koncu in večina nas je
postaje oddelala še v suhem vremenu. Za razliko od
hangarjev na komunali, je bil občutek na izpitu bližje
realnosti. Večinoma sva z Robertom vseh osem po-
staj opravila brez večjih napak in težav, le pri zadnji,
osmi, sva oba že nekoliko utrujena obvisela na ži-
marju, vendar vseeno uspešno sestopila.
Pisni del, radijske komunikacije v GRS, kljub obsežni
literaturi, ni bil pretežak. Zgodovina GRS pa nam tudi
ni delala težav.
Izpit v obsegu, kot je zamišljen, je zagotovo velik za-
logaj za vse izvajalce in pohvala vsem sodelujočim
inštruktorjem. Kljub manjšim organizacijskim spodr-
sljajem in včasih nejasnim navodilom, je občutek na
koncu dober, kar je pomembno.
Tudi nad strožjimi ocenjevalnimi kriteriji ne bi bil nič
razočaran. Če gledam iz stališča lastne varnosti,
želim delati z ekipo, ki zna in je zanesljiva in enako
mora veljati zame. Negotovost v reševalsko tehni-
ko in neznanje lahko ogrozita celotno moštvo, zato
na neopravljen izpit ne bi smeli gledati kot poraz in
nagajanje inštruktorjev, pač pa kot prispevek k naši
skupni varnosti.
Tomaž Goslar na usklajevalnem seminarju v
Tamarju (foto: Robert Ternik)
nad glavo. Med plugi, vrečami soli, prometnimi znaki
in kontejnerji se je bilo nekoliko težje vživeti v delo.
Kljub slabemu vremenu, pa smo obdelali vse postaje
in večinoma uskladili način dela in razrešili nejasnosti.
Največja težava je, da ob intenzivnem delu in toliko
informacijah preprosto ne moreš ostati zbran in sle-
diti dogajanju cele štiri ure. Po zaključenem delu na
postajah so nas razveselila še predavanja, ki so se
zavlekla pozno v noč. Teme kljub celodnevnim aktiv-
nostim in pozni uri niso bile nič kaj prizanesljive: Yagi
antene, oscilatorji, repetitorji, squelch … in verjetno še
marsikaj, čemur po dolgem dnevu nisem mogel več
6
GORSKI reševalec
Na posameznih postajah je res najbolj enostavno in-
dividualno preveriti znanje in veščine, bi pa bilo za-
nimivo izvesti simulacijo celotnega reševanja. Na tak
način je mogoče bolje preizkusiti praktično uporabo
znanj, iznajdljivost in ustrezno izbiro tehnike, za te-
čajnika pa možnost, da preizkusi svoje znanje v kar
se da realni situaciji.
Vprašanje, ki se mi zastavlja je, kaj od vsega nauče-
nega bom še znal čez 5 let? Ker stvari, ki jih ne upo-
rabljamo redno, hitro pozabimo, bo verjetno podobno
z delom pridobljenega znanja in veščin. Redne vaje
na postajah so dober način obnavljanja znanja in
spremljanja novosti, nikoli pa pregled ni tako temeljit
kot na izpitu. Nič ne bi bilo narobe, če bi šel čez 5 let
še enkrat na izpit.
Prva polovica je za mano. Se že veselim zimskega
dela!