DELO V DRUŠTVU
Reševanje v Paklenici pred 40 leti
Matija Perko
Med pripravljanjem prispevkov za to številko Gorske-
ga reševalca sem vprašal Petra Rožiča, če ima prip-
ravljen kakšen članek iz preteklih reševanj ali ak-
tivnosti zaslužnih članov. Odgovoril mi je, da tokrat
nima nič. Potem pa mi je čez nekaj dni poslal poročilo
o reševanju v Paklenici. Predlagal je, da ga objavi-
mo, glede na to, da je lani od tega minilo 40 let. rečenega dekleta. Ker nismo imeli nosil, vreče ali
kar koli drugega, smo okoli ponesrečenega dekleta
spletli mrežo iz glavne vrvi. Tako smo jo potem v ho-
rizontalnem položaju, ob spremstvu reševalca spuš-
čali preko stene. Takrat ni bilo mobilnih telefonov, pa
tudi radijskih postaj nismo imeli. Komunikacija med
nami je potekala zgolj z glasom.
V tistih letih smo redno hodili plezat v Paklenico le
okoli 1. maja. Šlo je za vsakoletni alpinistični tabor,
na katerega so prišli alpinisti iz različnih evropskih
držav. Tržičani smo bili tam tudi v aprilu leta 1978.
Kot vsakič, smo bili tudi tisti dan razkropljeni po raz-
ličnih smereh. Večina je že izplezala, zato nas je bilo
nekaj že v taboru, ostali pa so še plezali. Popoldan
je nekdo povedal, da se je v steni Čuka (danes se
imenuje Veliki Čuk) zgodila nesreča. Takoj smo zbrali
primerno opremo, ki smo jo imeli in odhiteli proti kraju
nesreče. Ni mi znano, kdo je o nesreči obvestil pristojne služ-
be v Zadru, ki so bile odgovorne za kanjon Pakleni-
ce. Spomnim se, da smo dobili informacijo o prihodu
predstavnikov Sodne medicine iz Zadra, ki je uradno
opravila »ogled« mesta nesreče. Seveda so bili pri-
sotni tudi predstavniki UJV (uprava javne varnosti).
V kanjonu je bilo takrat veliko alpinistov. Organizira-
ne skupine za gorsko reševanje, kot jo imajo Hrvati v
kanjonu Paklenice danes, pa ni bilo. Reševanja smo
se lotili sami. Žal je ponesrečenka ob padcu utrpela
zelo hude poškodbe, ki so bile smrtne. Med reševa-
njem smo uporabljali le svojo opremo, saj prave za
reševanje nismo imeli. Pri vseh postopkih smo im-
provizirali. Potrebno je bilo spraviti iz stene šokirano
soplezalko ponesrečene, zatem pa še truplo pones-
30 GORSKI reševalec
Kot je razvidno iz poročila, smo zaključili naslednji
dan, saj nas je prvega dne med reševanjem ujela
noč. Ponesrečenko smo preko noči zavarovali na
mestu, kjer je danes vstop v smer Severno rebro.
Od tam smo jo naslednjega dne spustili do poti, ki
gre skozi kanjon. Sama nesreča se je zgodila v steni
med današnjima smerema Severno rebro in Water
song.
Od tistih, ki smo takrat reševali, sta žal dva že pokoj-
na. Jože Rozman je umrl leta 1991, Franc Čanžek
pa leta 2006.