NAMESTO UVODA
Kako naprej
Janez Primožič
(foto: Matija Perko)
Menim, da se človek celo življenje uči in preiz-
kuša v novih izzivih. Tako sem spomladi prevzel
nalogo vodenja društva GRS Tržič. Odločitev za
to pot je bila vse prej kot enostavna, saj sem se moč-
no zavedal obilice dela, ki si jo predsednik društva GRS
nakoplje na glavo. Pri tem sem upošteval še vse ostale
obveznosti in obremenitve, ki so že stalnica v življenju.
Vendar sem pri vsem tem upošteval tudi pozitivna dejstva,
ki so pripomogla k odločitvi, da prevzamem vodstveno
funkcijo. Tu predvsem mislim na odlično ekipo reševalcev,
pripravnikov in simpatizerjev društva GRS Tržič. Z njiho-
vo pomočjo, brezpogojnim sodelovanjem in pripadnostjo
sem se veliko lažje odločil za to vlogo v društvu. Veliko je
pripomoglo tudi odobravanje v družini, kar je potrebno pri
tako zahtevni nalogi.
Prvi in največji je borba za nove prostore, kjer smo
za enkrat še vedno samo pri obljubah in dogo-
varjanjih pristojnih organov v Občini Tržič. Tako,
kljub obljubam, našega velikega problema s
prostorsko stisko še nismo rešili.
Druga, zelo pomembna naloga, je vzdrževanje
visokega nivoja znanja, opremljenosti in usposo-
bljenosti vseh članov društva, saj nam le to omogo-
ča, da smo kos vsaki nalogi in delo opravimo v skladu
z ustrezno tehniko. Prav tako je pomembno poskrbeti za
pomlajevanje članstva in posameznih specialistov, kot so
inštruktorji iz tehnike reševanja, reševalci letalci, vodniki
reševalnih psov. Izobraževanje vseh skupin je komple-
ksno in traja daljše obdobje. Seveda pa vsak potem pot-
rebuje še nekaj časa, da si pridobi potrebne izkušnje za
samostojno delo.
Moram reči, da sem od predhodnika Blaža prevzel ure-
jeno, kakovostno strokovno usposobljeno društvo, v ka-
terem je medsebojno sodelovanje na zavidljivem nivoju.
Vsak član pa vedno z vso odgovornostjo sprejema in iz-
polnjuje zaupane naloge. Izpostavil bi še pomemben del, ki predstavlja enega od
pogojev za dobro opravljeno delo in to je visoko medse-
bojno zaupanje in spoštovanje. To bomo še naprej dose-
gali z našimi skupnimi druženji, skupnimi turami in drugimi
oblikami skupnega delovanja. Na ta način se razvija in
krepi močna prijateljska vez med vsemi člani društva, ki je
prav tako nujno potrebna, da smo lahko kos tudi najzah-
tevnejšim nalogam, ki nas še čakajo.
Sedaj, po nekako razburljivem začetku moje nove vloge,
se nekako vključujem v novo funkcijo z mislimi kako nap-
rej. Izzivov je veliko. Na koncu bi se vsem rad zahvalil za zaupanje, ki ste mi ga
ob izvolitvi izkazali in zaključil z besedami legendarnega
Joža Čopa: »Pa boh lonej k' smo prjatli!«
Beseda urednika
Matija Perko
(foto: Vili Vogelnik)
Pred meseci sem s polic s knjigami vzel vse pu-
blikacije GRS Tržič in jih postopno prelistal. Nas-
talo je veliko zapisov, veliko popisanih dogodkov,
ki ne bodo pozabljeni. Ob branju sem ugotovil, da sem
marsikaj od napisanega že pozabil. To mi je bila samo po-
trditev prepričanja, da svoje delo premalo dokumentiramo.
Znova in znova naletim na težave, ko iščem posamezen
podatek o dogodku, ki ga pravzaprav poznam, a so po-
drobnosti, ki jih iščem, izpuhtele iz moje glave. Zato me
vedno jezi ugotovitev, zakaj tega nismo zapisali?
Kljub sodobni tehnologiji, raznim pripomočkom, delamo
vse na hitro, pogosto gredo dogodki zaradi hitrega tempa
življenja bliskovito mimo. Dobro bi bilo, da bi vsaj občasno
zavestno malo pritisnili na »zavoro«. A je to lahko reči, tež-
je pa narediti. Vsi smo vpeti na razne »funkcije«, zadolžit-
ve, planiranja in podobno. Vse to pa nam jemlje čas. Čas,
ki ga je vedno premalo. Posledično nas vodi v situacijo, ko
preprosto ne zmoremo. Pomislimo kdaj pa kdaj na tiste, ki
so nam blizu in jih poskusimo razumeti. Saj vsi vpijemo,
da nas bo tak tempo pokopal, storimo pa bolj malo, da bi
to ustavili.
Tudi delo med gorskimi reševalci zahteva od vseh
nas veliko časa. Veliko je usposabljanj, urjenja,
raznih aktivnosti, zadolžitev. A z enakomerno
porazdelitvijo med članstvo, nekako zmoremo.
Ne samo predsednik in vodstvo, tudi vsi ostali
se moramo zavedati, da bo le na ta način zade-
va delovala. In deluje! Zato, ker se tega zaveda-
mo, eni bolj, drugi manj.
Kaj me še vedno vleče med reševalce? Zakaj sem
rad med njimi? Ali so reševanja in pomoč ponesrečenim
tisto, kar me drži zraven? Mogoče ponos, da sem gorski
reševalec?
Na vsa vprašanja lahko pritrdim, a nikakor ni samo to.
Še mnogo drugih faktorjev in razlogov je, zaradi katerih
sem zraven. Vsa tista srčnost posameznikov, zagnanost,
želja pomagati, prijateljski odnosi, ljubezen do gora in še
bi lahko našteval. In le vsi skupaj lahko tvorimo kolektiv,
druščino, v kateri sem rad, ki me izpolnjuje, me pomirja
in bogati. Zato je pomembno, da vsa nesoglasja, trčenja
različnih egov in druge probleme rešujemo sproti. A to mo-
ramo početi ves čas, pravočasno odreagirati, potem gre.
Zato sem rad zraven.
Pred vami je nova številka Gorskega reševalca. Ob tem
se vsem avtorjem prispevkov zahvaljujem za vložen trud.
Upam, da bomo tudi v bodoče sposobni popisati delček
našega dela.
GORSKI reševalec
3