Gorski reševalec 4 | Page 28

V TUJIH GORAH seraka, ki se imenuje Dablam, in zagledam zadnje vršno pobočje, obsijano v sonce. Vrh ni več daleč, dohitel sem Janeza in Dawo, volje je vedno več. Zadnje metre pod vrhom se ustavim in se zazrem ter pogledam okoli sebe. Pod mano globina, ostale gore v daljavi delujejo nizke, samo še nekaj metrov do želenega cilja. Počasi pristopicam na vrh. Tam že čakata Janez in Dawa, vsi smo veseli in si čestitamo. Pogled se ustavi na Everestu, ki kuka izza Lhotseja in Nuptseja. Noro! V daljavi opazujemo Makalu, Kanč ter Čo Oju. Ne morem verjeti, kje sem. Naredimo nekaj slik, nato pa misli uidejo na stanje mojih nog. Začnem odvezovati čevlje, da preverim, kaj je. Kmalu sem bos in občutek je, da ne bo hudo. Janez mi posodi njegove super rezervne nogavice in kmalu sem pripravljen na sestop. Ta je potekal ekspresno. Malo po vrvi z rokami, nato z osmico in polbičem na vponko. Po treh urah spuščanja sem se začel približevati Taboru 2. Iz daljave uzrem Domna in Levca, ki tudi že čakata na njun srečni šotor. Vesel sem zase in za njiju, da sta v redu. Kmalu sem pri njima, ves izmučen, prideta še Janez in Dawa. Izmenjamo si informacije ter nekaj tople opreme. Napoči čas za odhod nazaj proti Taboru 1. Zaželimo si srečo. Spuščanje proti Taboru 1 se vleče. Pri šotoru se z Janezom odločiva, da še en dan prespiva na enki in naslednji dan nadaljujeva proti baznemu taboru. Večer mine ob kuhanju pijače in hrane ter poslušanju domače muzike. Oba sva presrečna in zadovoljna. Domen na vrhu Ama Dablama, zadaj Everest (foto: arhiv Domen Bole) 17. novembra je čas za vrh za Domna in Levca. Ko se z Janezom zjutraj privlečeva iz šotora, sva poglede takoj usmerila v pobočja Ama Dablama, če bova kje uzrla najina prijatelja. Z Janezovim ''super zoom'' aparatom GORSKI reševalec 28