INTERVJU
RAZGOVOR S PILOTOM HELIKOPTERJA
Tekst: Matija Perko Slike:
Reševanje v gorah se je do danes zelo razvilo. Tako je tudi
helikopter postal nepogrešljiv del pri reševanju v gorah
pa tudi na ostalih težko dostopnih terenih. Seveda le
takrat, kadar to dopuš?ajo vremenski pogoji za letenje.
Tako so se med reševalci znašli tudi piloti in tehniki letalci. Posamezna društva GRS so jih vklju?ila v
svoje delo. Medsebojno poznavanje je pri reševanju
zelo pomembno, saj ni vseeno s kom gredo reševalci
na tvegana reševanja, kjer so odvisni eden od drugega. Vsak od njih mora opraviti svojo nalogo.
Med piloti helikopterja je vrsto let letel na pomo?
tudi Miklavž Škofi?-Maurer, Miki kot ga kli?emo
tisti, ki ga poznamo. Pravzaprav moja odlo?itev za
pogovor z njim ni bila posebej težka, saj sva bila
dolgoletna sodelavca v Slovenski vojski, kjer sem
tudi sam zadolžen za reševanje. Najbrž je pogled
na reševanje z o?mi pilota druga?en, kot ga imamo
ostali reševalci, zato sem o tem povprašal Mikija
Miklavž Škofi? -Maurer
Miki, pa se najprej na kratko predstavi!
Torej, rodil sem se decembra 1962 v Ljubljani. V
6. razredu osnovne šole me je družinski prijatelj,
ki je bil pilot, peljal z letalom. Bilo je noro! Dogodek je mo?no vplival name. Takrat je bilo jasno,
da bom postal pilot. Edina pot, da postanem pilot
je bila vojaška šola. Tako sem odšel v vojaško letalsko gimnazijo v Mostarju. Nisem še imel 14 let.
Gimnazijo sem kon?al z odliko, po selektivnem letenju pa sem bil sprejet na letalsko vojno akademijo
(VVA) v Zadru. Med šolanjem sem se odlo?il za smer
Pilot helikopterja. Tudi na akademiji sem leta 1983
diplomiral z odliko. Najprej sem letel na helikopterju Gazella, nato sem se prešolal na helikopter MI8. Do vojne za Slovenijo sem služboval v Zagrebu.
Leta 1991 sem prestopil v takratno TO Slovenije.
Ko je bila ustanovljena letalska enota TO sem
bil tja razporejen tudi jaz. Delo sem opravljal na
razli?nih dolžnostih, kot so vodja posadke na
B-412, inštruktor letenja, ter kot preizkusni pi-
lot. Do upokojitve oktobra letos sem izvajal širok
obseg raznih nalog, kot so: mednarodni leti, sodelovanje v mirovnih operacijah, šolanje mladih pilotov, reševanje v gorah, cestno reševanje, prenašanje
tovora na gorske postojanke in še bi se kaj našlo.
Živim z družino v Brezju pri Dobrovi, trenutno se
ukvarjam z iskanjem novih smeri pri razvoju uporabe helikopterjev za potrebe civilne družbe.
Kakšno šolanje si moral opraviti potem, ko si že
letel in opravljal tako zahtevne naloge, kot je
reševanje v gorah? Kaj je še potrebno, da si zares
tudi reševalec
Poleg osnovnega šolanja za pilota helikopterja je pri
reševanju v gorah potrebno imeti še dodatna usposabljanja, predvsem delo z vitlom in pristajanje na
višinske to?ke. Pa tudi izpit za naziv Gorski reševalec.
Ta naziv štejem kot zelo pomemben za letalske
posadke, ki izvajajo reševalno delo. Da razložim: upravljanje helikopterja je za izkušenega pilota enako
?e rešuješ v gorah, ali pa ?e pristajaš na težko dostopne to?ke v gorah s ciljem usposabljanja. Dejanska razlika, ki jo težko izmerimo, predstavljajo osebnostne lastnosti ter veš?ine, ki jih ima posameznik.
Pa si poglejmo podrobneje. Letenje je veš?ina. Menim, da se ?lovek tega nau?i le delno, tako kot na
primer slikanja tehnik na Likovni akademiji, ali
glasbe na Glasbeni akademiji. Zaradi tega se je neko?
naša letalska šola imenovala Letalska akademija. S
šolanjem samo odkrivaš tan?ice cehovskega znanja,
uriš se biti bolj dovzeten, ter prefinjen pri upravljanju
stroja. Naj se sliši še tako neumno, pilot se rodi, pilot ne nastane. To velja še posebej za pilota helikopterja, saj upravljanje helikopterja zahteva precej ve?
veš?ine kot upravljanje z letalom. Seveda se tudi
letenja lahko vsak nau?i, enako kot vožnje z avtom.
Da bi postal pilot z veliko za?etnico, pa je potrebno
imeti nekatere lastnosti, ki so ti dane že ob rojstvu.
Naslednja lastnost, ki jo mora imeti dober pilot, ki
rešuje v gorah, je sprejemanje in razumevanje prostora. Ne smeš se bati višine, videti moraš, tako kot
vrhunski alpinisti vidijo smeri v steni, pot svojega helikopterja, ter izvedbo naloge od za?etka do konca,
skupaj z morebitnimi zapleti ter rešitvami le-teh. Rad
moraš imeti gore, jih spoštovati pa tudi poznati. Ljubezen do gora je bistvena pri delu pilota, ki rešuje
v gorah. Le na ta na?in lahko vzpostaviš pozitiven
odnos do okolja ter do tistih, ki jih rešuješ. Zavedati
se moramo svojih omejitev, po drugi strani pa tudi
stiske ljudi, ki potrebujejo pomo?. Lahko se odlo?imo
napa?no, ali pa z negativnim razmišljanjem kot ‘’Saj
nisem pla?an za to’’, vplivamo med življenjem in
smrtjo – ali pa invalidnostjo. To se ne sme dogajati
GORSKI
reševalec
5