REŠEVALCI
Kako sem postal gorski reševalec
Joža Godnov
Prvič sem se s plezanjem srečal, ko so v osnovni šoli
v Bistrici postavili umetno plezalno steno. Za večino
otrok, ki smo takrat obiskovali šolo, je bila stena nekaj
fascinantnega in smo jo zvedavo opazovali, še posebno takrat, ko so potekali treningi in so bili na steni
plezalci. V sklopu interesnih dejavnosti sem se vpisal
na tečaj plezanja ter spoznal osnove, kasneje sem
se vpisal v alpinistično šolo in tako pridobival nova
znanja.
S prehodom iz osnovne v srednjo šolo pa sem plezanje “obesil na klin”, premagala me je najstniška uporniška sila, ki me nikakor ni hotela izpustiti iz prijema.
Marsikaj sem takrat “ušpičil”. Leta so tekla, pameti
pa od nikoder, dokler me ni ujela ženska roka. Takrat
sem se nekako umiril.
Ponovno sem začel zahajati v hribe, se družiti s kolegi, ki so plezali, in znova začel kupovati različno alpinistično opremo. Največ zaslug za to, da sem se
zopet “gujsal na štriku”, je imel prijatelj Duško Hrnčič.
Bilo je poleti leta 2011, ko sva se z mojim
terenskim avtom vračala s plezanja
na Predpražniku. Dušku je začel piskati pozivnik. “Planinec ne najde
poti za sestop, Kramarca Veliki
vrh” je pisalo. Tedaj je Duško dejal: “Jožko, pelji!” In
sem pognal, vedel sem, da se mudi. Hitro sva prispela na zborno mesto na policiji v Tržiču. Od tam
smo se odpeljali proti mestu nesreče. V avtu so se
nama pridružili še nekateri drugi člani GRS Tržič. Z
mojim terencem sem jih odpeljal do vznožja melišč.
Kmalu smo ugotovili, kje je ponesrečenec. Reševanje je potekalo rutinirano zbrano, poškodovanca
smo varno prepeljali v dolino. Takrat sem prvič sodeloval pri reševanju.
Ta dogodek je bil nekako povod, da sem se bolj začel
zanimati, kako deluje gorska reševalna služba, vse
bolj sem čutil željo, da se pridružim gorskim reševalcem in pomagam pomoči potrebnim. Na Društvo
GRS Tržič sem poslal prošnjo s kratkim življenjepisom. Slavko Rožič, ki je bil takrat načelnik GRS Tržič,
je z menoj opravil osebni razgovor. Biti gorski reševalec ni šport, ampak je način življenja. Z vključitvijo
med reševalce pa del tega postane tudi tvoja družina,
saj vedno čakajo, da se domov vrneš živ in zdrav.
Januarja 2012 sem bil tako na občnem zboru
sprejet v Društvo GRS Tržič, s pripravniško
dobo treh let. Redno sem se udeleževal
izobraževanj, pregledov, tečajev, vaj,
sestankov in akcij. Po letu dela v društvu mi je bila zaupana skrb za vozila,
opremo in skladišče. To delo opravljam tudi sedaj.
V letu 2015 sem se intenzivno začel
pripravljati na zaključne izpite za gorskega reševalca. Vse to zahteva veliko prostega časa in odrekanja, še posebej, če te doma čakata dva razigrana
sinova. V začetku aprila 2016 sem opravil zadnje izpite in postal gorski reševalec. Moram reči, da sem vedno vesel,
ko uspešno opravim vse zaupane
naloge. Ves trud je poplačan,
še posebej takrat, ko pomagamo ponesrečenim.
Joža s sinom
Petjo na eni od
prikaznih vaj GRS
(foto:Luka Rener)
GORSKI reševalec
7