GORSKI reševalec 29
V TUJIH GORAH
saj je bilo celotno področje kljub zadostni nadmorski višini povsem brez snega .
Dan odhoda se je bližal in le nekaj dni , preden smo odrinili na pot , je tam zapadlo nekaj snega . Tudi vremenska napoved ni bila najobetavnejša , saj je bilo napovedano sneženje , vmes pa kak dan bolje . Res je , da smo bili od prejšnjih let kar malo razvajeni , saj smo vedno imeli izredno lepo vreme in odlične razmere za smuko .
Zbralo se nas je dvanajst in v četrtek zgodaj zjutraj smo s tremi avti odrinili proti Dolomitom . Ko sem odhajal od doma , je v Lomu močno snežilo , v Tržiču pa še deževalo . Vedel sem , da vožnja ne bo ravno prijetna . V Zgornjesavski dolini je zopet začelo snežiti , kar nas je spremljalo do reke Drave . Potem je bilo do Lienza kar dobro , ko smo se začeli vzpenjati proti Toblachu , pa je zopet močno snežilo , tako da je šlo po zasneženi cesti bolj počasi . Nadaljevali smo po dolini Pustertal do mesta Bruneck , kjer smo zavili levo proti Alta Badii . Po dolini smo nadaljevali do mesta Marebbe in tako skoraj obkrožili znano smučišče Kronplatz . Do cilja nas je ločila še dolga dolina , k sreči dokaj položna , saj je bila cesta povsem zasnežena . Dva avta smo imeli s pogonom na vsa kolesa , Dejan pa je v ta namen svojo “ mečko ” obul v nove zimske gume , tako da ni bilo nobenega problema . Po prihodu na cilj smo se nastanili v koči in v dobre pol ure že bili pripravljeni na popoldanski vzpon do koče Munt de Sennes , do katere je vodila cesta , ki jo je malo prej poteptal manjši teptalec , s katerim oskrbujejo kočo . Še vedno je snežilo in novega snega je bilo precej čez koleno . Kmalu nam je postalo jasno , da bo zaradi nevarnosti plazov ture treba skrbno izbrati . Vse je potekalo tekoče , test žoln , lavinska lopata , sonda , oprema ... Sprva se je cesta strmo vzpenjala v serpentinah in kar veselili smo se že “ smukarjenja ” nazaj proti koči . Zgoraj je cesta potekala po nekakšnih podih , malo gor in dol , tako da smo kmalu prišli do koče . Trije smo bili malo hitrejši , nad kočo pa se je v slabi vidljivosti risal nekakšen greben in Martin se je strinjal , da gremo še malo naprej . Kmalu smo imeli opravka z gaženjem globokega snega , višje pa nas je čakal povsem spihan greben . Spoznali smo , da pod novim snegom ni kaj dosti podlage , veter pa je tudi že opravil svoje delo in sneg z grebenov razpihal v kotanje .
Na vrhu grebena smo kože sneli s smuči . S hčerko Klaro sva se skoraj hkrati zapeljala po strmem pobočju . Zaslišal sem zamolkel zvok in opazil , kako je zraven mene nastala velika razpoka , ko se je pod grebenom odtrgala kloža . Takoj sem vedel , da sva sprožila
Počitek , v ozadju današnji cilj . Z leve : Blaž Belhar , Milan Meglič , Martin Belhar , Elemir Zrim in Miha Lovrenčak ( foto : Janez Primožič )
plaz . Vzelo mi je tla pod nogami in že je vse skupaj drselo po pobočju . Neslo me je približno dvajset metrov , nato sem se uspel ustaviti . S pogledom sem iskal otroka . Takoj sem jo opazil nekaj metrov nižje na levi . K sreči sva bila oba na vrhu plazovine . Količina snega nad nama ni bila velika .
Pobočje je bilo res strmo , podlaga pa je bila trda . Da nismo bili dovolj pazljivi , je bilo krivo podcenjevanje razmer in tudi pobočje je bilo kratko . Potem se je plaz ustavil na ravnici v bližini koče . Martin , ki je bil za nama , takoj sploh ni opazil , kaj se je zgodilo . Ostali , ki so bili v času plazu takoj nad kočo , pa zaradi slabe vidljivosti sploh niso ničesar opazili . Le Dejan je vse videl in se mu je zdelo čudno . Kasneje je povedal , da je izgledalo , kot da se nekdo po riti spušča v dolino , kar ni bilo podobno smučanju .
Najprej sem mislil , da se je vse skupaj ustavilo tik pod nama , ko pa smo odsmučali po plazovini navzdol , sem videl , da je bil plaz kar zajeten in da je sneg porinilo povsem do kotanje na dnu pobočja . Vsi skupaj smo se spustili do koče in tam popili čaj in se odpočili .
Veliko je bilo govora o dogodku , trenutnih razmerah in kako bo v prihodnjih dneh , ker je še snežilo . V koči smo izvedeli , da je za naslednji dan napovedano lepo vreme . Na vrsto je prišel spust v dolino , po podih je bilo treba pokazati kar nekaj tekaške tehnike , a k sreči je bila cesta poteptana in je šlo kar hitro . Na sredi spusta smo krajšali neki velik ovinek in se srečali z
GORSKI reševalec 29