INTERVJU
jo zaradi noči prejšnjega dne morali prekiniti. Okoli
poldneva smo pogrešano osebo našli sto metrov pod
grebenom Ljubeljščice, a na žalost ji ni bilo več pomoči. To sta bila zame dva zelo stresna dneva, najbrž pa
tudi za vse ostale, ki so pri tem sodelovali.
Med plezanjem v Paklenici
(foto: Matija Perko)
V vseh letih si opravil veliko vzponov, se povzpel
na različne vrhove po svetu. Povej nam kaj o tem.
Slavotov 50. rojstni dan je bil povod za mini odpravo v
Južno Ameriko. Tja smo se odpravili Slavo, njegov sin
Slavko in jaz. Bil sem zelo vesel, da sem bil lahko zraven. Za glavni cilj smo si zadali osvojiti vrh Aconcague.
Midva s Slavotom naj bi vrh dosegla po normalni smeri,
Slavko pa s solo vzponom po Poljski smeri.
Rad bi opisal najin vzpon proti vrhu, ki se ni končal
po najinih željah. Slavko je že dan prej odšel na sedlo
Nido de Cóndores (5400 m) in tam postavil šotor. Dan
kasneje sva se tudi midva odpravila proti sedlu. Slavo
je hodil z lahkoto, glasno je pel pesmi, moji koraki pa
so postajali vse težji, tako da sem se komaj privlekel
na sedlo do šotora. Slavko naju je že čakal z loncem
vročega čaja. Malo smo pokramljali, nato pa se je odpravil pod Poljski ledenik. Nekaj po tretji uri zjutraj sva
s Slavotom pričela vzpon proti naslednjemu taboru.
Do tabora Berlina (5900 m) sem ga komaj dohajal.
Pritisnil je hud mraz, zato sva slabe pol ure počivala.
Nato sva nadaljevala z vzpenjanjem. Malo pod bivakom Independencia (6500 m) se je Slavo odločil za
krajši počitek. Rekel sem mu, da grem počasi naprej,
saj me bo tako ali tako pod vrhom ujel, če nama bo
uspelo. Na poti sem srečal kar nekaj alpinistov. Kljub
lepemu vremenu se je okoli vrha začela pojavljati megla, a pot je bila označena z možici. Nekako sem se
po kanaleti prebijal proti vrhu, misleč, da v meglicah
za seboj videvam Slavota. Žal Slavo ni prišel do vrha,
za kar mi je bilo pri srcu hudo. V tistem trenutku se je
skozi meglice na vrhu pojavil Slavko, ki je uspešno
preplezal Poljsko smer. Ob stisku rok in objemu sem
na licu čutil solze sreče.
Naslednji dan smo s sedla sestopili v bazo. Nazdravili
smo s kozarčkom penine, ki so nam jo podarili policisti z besedami: “Bravo, el Sloveno!”. Ob tem sem
pripomnil, da bi morali nazdraviti Slavotu, a se ni izšlo
po naših željah. Slavo se je ozrl po bazi in okolici in
dejal, da je sem prišel uživat in ne postavljat ciljev.
Ja in to je “moj stari”, kot ga kličem jaz, povedal pred
devetnajstimi leti. Kar je povedal, mi je ostalo v spominu, zato tudi sam poskušam v hribih predvsem uživati, brez postavljanja posebnih ciljev.
Imaš veliko načrtov. Kam bi še rad splezal?
Želje so, načrtov ni. Nekaj zdravja in kondicije je še za
kakšno pohodno pristopno turo v tuja gorstva. Verjetno bo ostalo le pri željah, se pa razveselim vsakega
uspeha svojih gorniških prijateljev.
Vem, da si se z nevarnostmi v gorah srečal velikokrat. Kje je meja, ko je potrebno odnehati?
Vsak alpinist in reševalec bi lahko napisal zajetno
knjigo, ko se je srečeval z nevarnostmi v gorah. Ko
postajaš starejši, mnogo bolj znaš opazovati naravo
in meja varnosti se tako dviga. Vse odločitve so bolj
premišljene.
Še vedno plezaš! Kaj ti to pomeni?
Spadam med zmerne plezalce in nikdar nisem bil vrhunski alpinist, to moram poudariti. V steni si sam s
seboj in hkrati povezan s soplezalcem na vrvi. Ko po
vzponu stopim na rob stene, se v meni zgodi neka
posebna sprostitev, ki je ne znam niti opisati. No in to
vleče, da še vedno plezam. Nekoč si mi ravno ti dejal
dobesedno takole: “Nimamo vsi enakih sposobnosti
in tega se moramo alpinisti zavedati. Nekdo opravi
vzpon sedme stopnje, drugi vzpon četrte stopnje, a
so pri tem občutki doživljanja uspeha lahko enaki.”
Elemir, hvala, da si svoje misli delil z nami. Čestitam ti za
tvojih 40 let v GRS. Sam pa zaključujem s tem, kar za
Elemirja vedno velja. Saj poznate pesem “Za prijatelje si
je treba čas uzet!”, Elemir si ga vedno vzame.
GORSKI reševalec
17